HERBALISER

Same As It Never Was

K7!, 2008

Med skoraj petnajstletnim delovanjem tandema Herbaliser se je spremenilo marsikaj. Ollie Teeba in Jack Wherry sta prvi album izdala leta 1995 pri založbi Ninja Tune. Plošča je bila zbirka preprostih in plesnih sampladeličnih kolažev, kar je bil takrat značilen zvok te neodvisne velikanke. Naslednja leta sta v material vključevala vse več gostujočih vokalistk in vokalistov (predvsem iz hiphopovskih krogov) ter instrumentov v živo. Največji zasuk pa se je zgodil z novim albumom Same As It Never Was. Nekoliko presenetljivo sta namreč zamenjala založbo za berlinsko K7!, ki ima prav tako odlično svetovno distribucijo in ki je najbolj znana po seriji miks kompilacij Dj Kicks. V zadnjih letih so Herbaliser postali na odrih prava jazzovska atrakcija (igrali so tudi na večjih festivalih, kakršna sta v Montrealu in Montreuxu) in končno so formulo preselili tudi v studio. Z zadnjo ploščo so tako pravi petčlanski bend in prvič imajo tudi stalno vokalistko, dvaindvajsetletno Jessico Darling. Teeba in Wherry sta prvič pustila, da je tudi kdo drug naredil določene aranžmaje, in to je bila prav mlada Londončanka. Zvok albuma je pričakovano precej živ, programirani so predvsem bobni, medtem ko so udarne pihalne viže in klaviature odigrane, le tu in tam se prikrade še kakšen vzorec iz zaprašene vinilke. Na starejši material zasedbe še najbolj spominja posnetek, ki so ga naredili z dolgoletno sodelavko, emsijko Jean Grae, ki odrima na jazzovsko-hiphopovsko podlago in spominja na glasbo vohunskih nadaljevank iz sedemdesetih let, torej na delo kakšnega Lala Schiffrina. Poleg nje na albumu slišimo tudi mladega britanskega raperja Yunguna, ki mu napovedujejo svetlo prihodnost. Večini sodobnih bendov pri petem albumu že zmanjka idej (če sploh pridejo tako daleč). V bistvu ostajajo zanimivi le tisti, ki spreminjajo svoj zvok, ki poskušajo različne (tehnične) prijeme. Zadnji albumi so se že ponavljali in mislil sem, da bo njihove zgodbe počasi konec. A sem se zmotil. Same As It Never Was je njihov najbolj eklektični album doslej. Novosti v slogu so prišle predvsem z novo pevko. Večina komadov z njo je retro soulovskih, česar pri Herbaliser do zdaj še nismo slišali. Vendar pa ne gre za to, da bi poskušali ujeti modno muho, ki sta jo sprožila Amy Winehouse in producent Mark Ronson. Preostali material je močno razgiban (referira na žanre hip hopa, funka, jazza, filmskih glasb 70. let itd.) in tako skupini še zmeraj uspeva to, kar je bila v preteklosti verjetno njihova glavna odlika − da jih ni mogoče preprosto etiketirati.

Borja_M