JUSTUS KÖHNCKE

Safe And Sound

Kompakt, 2008

Minila so natanko tri leta, odkar je Justus Köhncke, ki nas je v preteklosti navdušil tudi na naših tleh, izdal diskotečno šlagerski album Doppelleben. Vsekakor je razveseljujoče spoznati, da se je iz svojega dvojnega življenja (zvečer šlager pevec, ponoči didžej?) vrnil živ in zdrav, torej v obliki safe and sound. Tako kot Doppelleben je tudi Safe And Sound izšel pod pokroviteljstvom kölnske založbe Kompakt, pri kateri izdajajo imena, kot so DJ Koze, Mikkel Metal in Thomas Fehlmann. Pri produkciji je sodeloval Fred Heimermann, Justusov bivši pribočnik pri Whirlpool Productions, ki so širšemu krogu poslušalcev znani po mega hitu From: Disco To: Disco, ki je pred več kot desetimi leti preplavil klube po vsem svetu. Po prvih nekaj taktih uvodne skladbe z letošnjega albuma, ki bi lahko pri oboževalcih vzbudili nemalo nelagodja, saj imajo že milijonkrat prežvečen berlinski zvok, le sledi njegov unikatni prijem. Verjetno velja posebej izpostaviti komad Feuerland, katerega avtor je Michael Rother, ki je bil poleg solistične kariere gonilna sila zasedbe Neu! in za kratek čas tudi član skupine Kraftwerk. Tako je Feuerland nastal že v pradavninskem letu 1977 in izšel na kompilaciji Picture Music Instrumental, za katero so pesmi med drugimi prispevali tudi Brian Eno in Cluster. Razvlečeni kitarski zvoki dokazujejo, da se krautrockovska podlaga za sanjarjenje tudi po več kot tridesetih letih še vedno zelo dobro obnese. Čeprav večina albuma pluje med nežnim diskom in brezčasnimi funkijadami, najdemo tudi s soulful vokali opremljen It's Gonna Be Alright, ki bi mu lahko pripisali skorajda motivatorsko naravo komadov, ki jih je mogoče slišati v radijskem jutranjem programu in ki naj bi poskrbeli za poskočnejši korak v nov dan. Vendar ustvarjalcu enostavno ne gre zameriti, saj je tudi takšna skladba slišati povsem nemoteče. Tako mu je na novem izdelku uspelo svoje očitno nepopravljivo nagnjenje k popu preliti v nadvse dovršen sintpopovski izdelek, ki ga vodi nekoliko pritajen disko pogon. Čeprav je plošča kot celota vredna vseh pohval, na njej manjka mojstrovina takšnega formata, kot je bil Timecode s prejšnjega albuma. Justus zna … ampak zmore tudi bolje.

Pina Gabrijan