CHARLES LLOYD QUARTET

Rabo de Nube

ECM, 2008

Na tem albumu se aktualnost nadvse tesno prepleta z najbolj žlahtno jazzovsko patino. Poleg datuma nastanka koncertnega posnetka so aktualnost zastopali trije vrhunski ustvarjalci sodobnega jazza, ki so ob tem dogodku poskušali stopiti v korak z jazzovsko zgodovino, ki jo v tem primeru pooseblja pihalec, vodja številnih zasedb in skladatelj Carles Lloyd. Klasično zastavljen akustični kvartet tega legendarnega pihalca je pred dobrim letom dni, 24. aprila lani, nastopil v Theatru Basel v Švici, v postavi: Jason Moran – klavir, Reuben Rogers – kontrabas in Eric Harland – bobni in preostala tolkala. V slabi uri in pol so pred navdušenim občinstvom odigrali sedem skladb, ki so vse, razen sklepne, Lloydovi originali. Posnetek tega dogodka je izšel nedavno tega kot njegov za zdaj zadnji album in tudi v čast njegovi 70-letnici.

Charles Lloyd je seveda jazzovska legenda. Na ameriškem glasbenem prizorišču je nekje od konca 50. let prejšnjega stoletja, ko je v Los Angelesu študiral glasbo, se potikal po tamkajšnji tedaj precej razgibani jazzovski sceni in se družil z glasbeniki, ki so se pozneje vidno vpisali v zgodovino. Med njimi so bili Ornette Coleman, Eric Dolphy, Charlie Haden, Don Cherry, Billy Higgins, Buddy Collette – da za osvežitev spomina omenimo le nekatere najuglednejše. Igrati je pričel v tamkajšnjem big bendu Geralda Wilsona, potem pa ga je povabil k sodelovanju bobnar Chico Hamilton, zanimiv možakar, ki je s svojim »komornim jazzom« v tistem času iskal v smeri nekakšnega progresivnega post bopa. Tam je spoznal drugega zanimivega možakarja, kitarista Gaborja Szaba, prav ti skupni poskusi pa so naredili nanj precejšen vtis, njihovi rezultati pa so postali opazni v njegovih samostojnih poskusih ob koncu 60. let. Pred tem je šel še skozi skupino saksofonista Cannonballa Adderleyja, še enega posebneža. Takrat so v njej igrali tudi Herbie Hancock, Tony Williams in Ron Carter – igralci, ki so pozneje zaigrali v prelomnih delih Milesa Davisa. Tako tudi Keith Jarrett, ki je kariero praktično začel v Lloydovem prvem kvartetu, ki je deloval med letoma 1966 in 1968. V njem sta bila tudi Cecil McBee in Jack DeJohnette. Sama zveneča imena, vpisana v jazzovsko zgodovino. Z vsemi omenjenimi je tudi snemal, s ploščami svojega kvarteta za Atlantic Records pa tudi opozoril nase široko mednarodno javnost, ki je z zanimanjem sprejemala njegov precej poseben glasbeni amalgam free in soul jazza. A uspeh ni trajal dolgo, saj se je po razpadu kvarteta – fantje so seveda šli kam drugam kot k Milesu Davisu – že v začetku 70. let umaknil s prizorišča. No, ne čisto, precej je sodeloval pri snemanjih in na koncertnih turnejah drugih glasbenikov, tudi z rockerji. Potem se je v osemdesetih srečal s pianistom Michelom Petruccianijem, leta 1989 pa je podpisal snemalno pogodbo z založbo ECM. Potem je zanjo v precej rednih časovnih razmikih snemal plošče. Z različnimi jazzovskimi ustvarjalci. In bile so vse boljše. Natančneje, vedno bolj žlahtno baladne, arhaično mehko zveneče, v bistvu nič drugačne, kot tiste, ki jih je posnel v šestdesetih, le bolj zrele, bolj polne. In ko se je potem sestavila še ugodna kombinacija z ne ravno zelo razkričanimi in tudi ne zelo mladimi, a zelo veščimi in stalnejšimi sodelavci, so nastale dobre stvari. Kot na primer predzadnji album Sangam in seveda pričujoči koncertni Rabo de nube, ki ga je sam celo produciral. Ta ima sicer naslov po sklepni skladbi, ki je delo Silvia Rodrigueza. Preostalih šest je njegovih. V njih je kup duhovitih reminiscenc na lastno in siceršnjo jazzovsko zgodovino. Na primer: spominski refleks na trobentača Bookerja Littla v Booker's Garden, spogledovanje s Theloniousom v La Colline de Monk ali pa hudomušna parafraza Sweet Georgia Bright. V nekaterih se ponovno izkaže tudi kot izjemen flavtist; ob tenorskem saksofonu pa piha tudi v svojo redkost, v tarogato. Skozi skladbe preudarno razporeja svojo energijo in prisotnost tako, da ostane veliko časa tudi preostalim trem glasbenikom. In prav je tako, saj kot klavirski trio Jasona Morana pokažejo veliko. Vsi skupaj pa na tem albumu ponudijo dobro uro rahlo arhaičnega, a zato toliko bolj žlahtno zvenečega polnokrvnega jazza. V spremno knjižico sta dodani tudi dve posebej za to priložnost napisani pesmi sodobnega ameriškega pesnika Charlesa Simica: Two for Charles Lloyd. Pihalec pa medtem neumorno nastopa naprej − v začetku tega meseca s kvartetom na dunajskem festivalu jazza; čaka ga precej velika evropska koncertna turneja. Neuničljiv!

Zoran Pistotnik