WILLIE NELSON and WYNTON MARSALIS

Two Men With The Blues

BlueNote/Dallas, 2008

Country, blues, jazzovski standardi ... vse to so bistvene sestavine glasbe Willieja Nelsona. V Muski se trudimo sorazmerno sproti pokrivati njegove številne projekte; zdi se, da je v zadnjem desetletju bolj plodovit kot kadar koli prej pa tudi v preteklosti ni ravno počival. Wyntona Marsalisa verjetno ni treba podrobneje predstavljati, spada v sam vrh sodobnega jazza in se, tako kot Willie, rad loteva standardov in popularnih balad (na primer album Standards And Ballads, 2007). Nelson je konec sedemdesetih osupnil countryjevsko glasbeno industrijo, ko je izdal ploščo Stardust, album legendarnih in popularnih jazzovskih pesmi, saj to po mnenju založbe ni spadalo v njegov profil. Vprašanje je sicer, kaj sploh je njegov profil, saj so se založbe ves čas zmrdovale nad njegovimi projekti, še potem ko je komercialno že precej prosperiral. Po letu 1977 in albumu Stardust se je marsikaj spremenilo. Merle Haggard je povedal, da je Willijev pogum opogumil tudi njega, kar drži – Hag je tudi sam izdal nekaj podobnih plošč. Nelson pa se seveda ni ustavil pri eni sami plošči standardov, ampak je podvig še nekajkrat ponovil, med drugim tudi na instrumentalnem albumu Night And Day leta 1999. Leta 2000 je izdal tudi čisto bluesovski CD. Standarde, tako jazzovske kot bluesovske, pa je vedno vključeval tudi na vmesne albume. Tudi njegovo vokalno fraziranje je vedno pošteno vleklo na jazz in blues, enako njegova kitarska tehnika.

Two Men With The Blues so sprva oglaševali kot solističen koncert – Willie Nelson Sings The Blues. A 12. in 13. januarja 2007 je v Allen Room (Lincoln Center, New York) prišel z Marsalisom in rezultat se je znašel na koncertnem albumu, ki oba umetnika prikazuje v najboljši luči. Marsalis je svojo pregovorno uglajenost zamenjal za bluesovsko ostrino, Nelson pa tako in tako nikoli nima težav z občutenostjo. Spretno in z lahkoto sta krmarila med jazzovskimi in bluesovskimi uspešnicami, kot so Caldonia, Stardust, Bright Lights Big City, 'Taint Nobody's Bizness If I Do (zapisan kot Ain't Nobody's Business), z repertoarjev B. B. Kinga, Nata Kinga Cola, Jimmyja Reeda in drugih. Celo tako očitne izbire, kot so Basin Street Blues, Georgia ali My Bucket's Got A Hole In It, ne zvenijo šablonsko, ampak jih na novo definirata, kar je po vseh desetletjih nenehnih in različnih izvedb teh pesmi precej težka naloga, saj zlahka izzvenijo že slišano ali nenavdihnjeno. Da se to ne zgodi, je seveda zaslužna tudi odlična spremljevalna skupina, v kateri med drugimi sedita pianist Dan Nimmer in Mickey Raphael, ki piha v orglice. Najbolj zanimiv aspekt plošče je, da se med sicer neavtorskimi standardi znajdeta tudi dva Nelsonova komada, in sicer Rainy Day Blues in Night Life, sicer oba countryjevski uspešnici (zadnjo je proslavil Ray Price), ki pa sta bila napisana v precejšnji bluesovski maniri, kar dokazujejo tudi številne Nelsonove izvedbe v zadnjih desetletjih.

Ustvarjalca sta precej več kot samo glasbenika. Beseda ikona zveni preveč osladno, legenda preveč klišejsko, zato pa je treba predvsem poslušati njune izvedbe. Včasih mi je med poslušanjem postalo žal, da se pri Blue Note niso odločili za dvojni album; lahko bi primerjali oba nastopa in se navduševali nad malenkostmi.

Matej Krajnc