BROOKS O'DELL

I'm Your Man: The Anthology 1963−1972

Kent Records, 2008

V soulu je tako kot v vsakem žanru popularne glasbe veliko kultnih ustvarjalcev, katerih plošče so težko dosegljive. Brooks O'Dell je ime, ki ga poznajo le najbolj vneti ljubitelji. Zanj je večina prvič in zadnjič slišala leta 1965, ko se je po spletu okoliščin s skladbo You Better Make Up Your Mind znašel na razmeroma znani in vplivni kompilaciji z naslovom An Album Full Of Soul. Kultni status O'Dell uživa že štiri desetletja, saj so bile njegove plošče nedosegljive, za nameček pa je izredno redko snemal in nastopal, kar je le še doprineslo k temu slovesu.

Soul je po mojem mnenju eden najbolj delikatnih glasbenih slogov in znotraj njega lahko slišimo veliko povprečja, manj pa je res dobrih poglavij, ki so preživela desetletja. V tem pogledu je blizu countryju, znotraj katerega je tudi veliko povprečja in je včasih težko ločiti zrnje od plev. Glasba se na tej plošči vije od baladnega soula do vročih plesnih komadov, ki spomnijo na kakšnega Solomona Burka. O'Dell je bil močan interpret, ki se je odlično znašel tako v počasnih skladbah kot v plesnem ritem in bluesu. Tu bi se kajpak lahko na široko razpisali tudi o vplivu Otisa Reddinga, a je bil O'Dell, sodeč po teh posnetkih, dovolj močan in samosvoj stilist, ki zdrži tudi najbolj drzne primerjave. Imel je srečo, da je sodeloval z nekaterimi najbolj priznanimi producenti in avtorji tistega časa, kot so bili Luther Dixon, Larry Maxwell, Carl Davis in Swamp Dogg. Omeniti velja, da gre za skoraj popolno zbirko, saj manjkata le dve mali plošči, ki ju je posnel leta 1961 v Italiji, in druga stran male plošče za založbo Bell z instrumentalom. Zbirka ima več vrhuncev, mene pa se je najbolj dotaknila balada z naslovom The Heartless One, ki jo je posnel za založbo Columbia, a je šele na tej kompilaciji ugledala luč dneva. Angleška založba Kent res vedno znova preseneča s svojimi izdajami manj znanega soula.

Za kako obskurnega izvajalca gre, pove tudi spremna beseda Tonyja Rouncea. Ta velik poznavalec soula, ki dela za založbo Kent, je dodobra raziskal arhive različnih založb, za katere je snemal Brooks O'Dell, nikakor pa ni mogel ugotoviti, ali je ta odličen pevec še živ ali ne. Pota glasbene industrije so pač čudna in res je nenavadno, da je bilo treba na te posnetke čakati več desetletij. Torej, če si nočne vožnje lepšate z glasbo Solomona Burka ali kakšnega drugega klasika te zvrsti, si privoščite tudi kanček eksotike v obliki doživetega soula, kakršnega je med letoma 1963 in 1972 snemal Brooks O'Dell. Mislim, da ne boste razočarani.

Jane Weber