ORCHESTRE NATIONAL DE BARBES

Alik

Soudani/Wagram, 2008

Končno! Končno smo dočakali novo, tretjo ploščo Narodnega orkestra z Barbesa. No, tisti, ki smo jo seveda sploh čakali. Prva, koncertna En Concert, je izšla leta 1997, relativno kmalu je leta 1999 sledila druga, prva studijska plošča Poulina, in ko sem jih avgusta 2004 na Szigetu v Budimpešti (glej Musko, št. 9-10/04) pobarala o tem, ali se obeta še kakšen njihov album, so tretjega napovedovali za začetek leta 2005 ter na koncertu celo že igrali nekaj skladb, tudi priredbo Jagger-Richardsove Sympathy for the Devil (Chaytane) z gnawa nadgradnjo, ki najbolj navdušuje ocenjevalce Alika. Alik prinaša štiri avtorske skladbe članov zasedbe in pet priredb, poleg omenjenih The Rolling Stones tudi dve verziji frankarabskega valčka La Rose Mohameda Mazounija, stari raijevski Civilise Cheikha el Mamachija in Khalti Hlima nekega D. P. ter Residence alžirskega kabilskega avtorja Slimana Azema. Med avtorskimi skladbami prevladuje novejši slog, pop rai, v treh, tudi naslovni, medtem ko je Wawa zelo tipičen francoski uživaški ska postpunk. Vse skupaj je seveda zelo prepoznavno za Orchestre National de Barbes ali ONB, ducat muzikantov z različnimi glasbenimi okusi z vseh (pretežno maghrebskih) vetrov, vendar plošča preseneti s (francoskim) punkovskim končnim in skupnim vtisom. To velja za kakofonično izvedbo, grobe aranžmaje in produkcijo (kolikor lahko o njiju sploh govorimo) ter ne nazadnje tudi za ovitek z lepljenko »gnawija z juga oranske regije« izpod prstov Mustaphe Boutadjina, umetnika iz kolektiva Louzine (glej str. 16). V Louzine, kjer so Orchestre National de Barbes sredi 90. let nastali na spontanih divanih, so ploščo Alik tudi posneli in producirali, in sicer je zanjo skrbel kar basist Youcef Boukella, eden od ustanovnih članov benda in avtor ali aranžer vseh skladb na tej plošči. Skratka, res neodvisen izdelek te deklarirano neodvisne skupine – verjetno najbolj neodvisen do zdaj.

TC Lejla Bin Nur