KARINE POLWART

Fairest Floo'er

Hegri Music, 2007

KARINE POLWART

This Earthly Spell

Hegri Music, 2008

Škotska baladna tradicija, ki so jo pomagali (po)ustvariti že duhovi razsvetljenstva (MacPherson in njegov konstrukt »noblesnega« višavca še danes določa tempo strokovnih in laičnih debat) in romantike, kot je bil Robert Burns, je danes postala globalna komoditeta. V poplavi baladerjev, ki posegajo po širokem naboru najrazličnejših poetskih in estetskih, žanrskih in stilskih trikov, po svoji čisti dikciji in z minimalistično, a do skrajnega roba čutnosti prignano izpovednostjo, izstopata škotska novodobna barda Alasdair Roberts in Karine Polwart.

Zadnja je v tem trenutku verjetno najbolj znana, iskana in dejavna škotska kantavtorica − bralcem Muske smo jo skozi članke in recenzije predstavili že dvakrat. V obdobju treh mesecev je znotraj lastne založbe Hegri Music izdala dva albuma, ki o osebnih stiskah, družbenih dilemah, filozofskih vprašanjih in političnih malverzacijah današnjega sveta v dobri uri povesta več in na veliko bolj elokventen način kot na stotine preposlušanih minut preostalih albumov z oznako folk ali tradicionalno. V ploščo Fairest Floo'er, ki jo je z minimalnim instrumentarijem posnela le nekaj mesecev po rojstvu svojega prvorojenca, je vžgala pečat intimne otožnosti, okrog katere se spleta čustveno močan, na trenutke pretresljiv narativni lok zgodb. Tako v The Death Of Queen Jane umirajočo kraljico, ki na porodu roti svojega moža, naj raztrga njeno desno stran in najde njenega otroka, spremlja zgolj rezek bordun majhnega indijskega harmonija (shruti box) in žaloben vokal v »reverbu«. Prostore samotnosti in melanholije, tokratne sopotnike njenega mehkega glasu, zapolnjuje precizen in sočuten, včasih celo drhteč »fingerpicking« kitarista Stevena Polwarta, ki še posebno zablesti v Burnsovi Mirk Mirk Is This Midnight Hour, ter molovsko obarvani klavir pianistke Kim Edgar (Dowie Dens Of Yarrow, The Learig). Pretanjeni aranžmaji se zdijo kot dar umevanja najglobljih in najbolj vpijočih odtenkov kolektivnih in individualnih zgodovin, zaklenjenih v kode t. i. tradicionalnih pesmi, ki se lahko osvobodijo teže »izmov« zgolj takrat, ko jim pustimo, da so neodvisne od nas in naših trenutnih zaznav ter zablod. Kadar so manj, so lahko več. Karine Polwart to dobro ve. Principu manj je več s svojo sporočilnostjo sledi tudi plošča This Earthly Spell, ki pa se mu (vsaj v glasbenem smislu) vendarle ne zavezuje tako radikalno.

Karine je ena redkih izvajalk, ki z več kot uspešnim združevanjem sveta indie popa s folkom ruši mit o težko pregibnih žanrskih in stilskih ločnicah. Če je na predhodnem, večkrat nagrajenem albumu Scribbled In Chalk (2006) poleg spremljevalnega benda (Steven Polwart, kitara; Inge Thompson, harmonika; Kevin McGuire, kontrabas; Mattie Foulds, bobni, producent) sodelovala tudi s simfoniki in nekaterimi drugimi glasbenimi prijatelji, je This Earthly Spell povratek k všečni, spevni, preprosti, a nikakor ne banalni estetiki peterice. Glasba je posoda, v katero se mora ujeti esenca tekstov, ki so pravzaprav bistvena odlika njenega ustvarjalnega dela. Svetovljanska, občutljiva in družbeno angažirana nrav, ki izhaja iz njenega poklica (filozofinja), življenjskih izkušenj (delo z žrtvami družinskega nasilja, begunci) in modrosti, je nadarjeni umetnici tokrat narekovala rime o brutalnih političnih odločitvah (Sorry, Better Things), soočanjih z neozdravljivimi boleznimi (Firethief), upanju ob na novo ustvarjenih življenjih (Rivers Run) in o vseh negotovostih tega časa. Brezkompromisno soočanje z nemoralo, politiko in njenimi eksekutorji poda nekako takole: »In če se kri na vaših rokah spremeni v vodo / in če se noč v vaših dušah spremeni v dan, / ta čas ne bo več dovolj zgolj reči oprosti, / oprosti tega ne bo spral.« (iz pesmi Sorry) »Je to največ, kar lahko storimo? / Jaz si lahko izmislim boljše stvari, kaj pa ti? / Da, jaz si lahko izmislim boljše stvari, / ki srce jih poje, roka naredi.« (Better Things) »Snubili so me svetniki in grešniki / in vsi so poznali stvari, ki jih jezik izreka, / katerih obzirna povabila k sladkim razodetjem / so predstavljala kupljivo skušnjavo.« (Tongue That Cannot Lie)

»Verjamem vsaki besedi, ki jo napišem, drugače je ne bi nikoli posnela in nikoli pela. Vseeno pa se vzdržim tega, da bi natančno razlagala, o čem govorijo pesmi, saj sprejemam različne interpretacije ... Kot pisateljica še vedno preizkušam meje med biti oster in biti pokroviteljski, med jezo in depresivnostjo,« zapiše na forumu.

Karine Polwart je najbolj pronicljivo pero škotskega folka, ki v nekem precej marginalnem žanru hote ali nehote piše kroniko današnjih dni za vse tiste iz sredine.

Katarina J.