Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Jane Weber

RAZLIČNI IZVAJALCI

On Vine Street: The Early Songs of Randy Newman

Ace Records, 2008

Randy Newman spada med pomembnejše pisce pesmi v popularni glasbi. O tem ne gre dvomiti. Njegov pronicljiv slog pisanja je vplival na številne sodobne umetnike, tale plošča, ki jo je letos izdala agilna angleška založba Ace, pa potrjuje, da so bila njegova dela pravzaprav že od samega začetka v zavesti številnih pevcev in pevk. Ti so jih namreč pridno snemali že v zgodnjih šestdesetih letih. Newman pač spada v tisti krog avtorjev, ki pišejo tudi po naročilu založbe, filmske družbe ali kakšne avtorske agencije, in sicer dokazuje, da to včasih (čeprav redko) ni nič slabega.

Ko je leta 2002 dobil oskarja za najboljšo filmsko pesem If I Didn't Have You (pred tem je bil nominiran že šestnajstkrat), je že bil cenjen tako kot avtor filmske glasbe kot avtor niza odličnih albumov in pesmi, kot so Sail Away, Rednecks, Short People in Louisiana 1927 (slednjo je odlično priredila skupina bratov Neville). Oskar je bila torej le še ena izmed številnih potrditev. Za nameček Newman nikakor ni neznanec našemu občinstvu. Že pred desetletji je njegovo glasbo po radijskih valovih vrtel Stane Sušnik, pred osmimi leti pa smo ga končno slišali in videli tudi pri nas, in to na solističnem koncertu, ko se je veliki mojster spremljal samo s klavirjem. Že od samega začetka igra predvsem za ljudi in priljudna je tudi muzika na tem albumu. Gre za zbirko priredb njegovih zgodnjih pesmi v izvedbi različnih izvajalcev, kot so Fats Domino, Eric Burdon, Rick Nelson in Dusty Springfield, če naštejem samo nekaj bolj znanih imen. Gre torej za spekter izvajalcev, ki jih posluša različno občinstvo, kar ne preseneča, saj gre za glasbo, namenjeno prodaji, ne pa krogu maloštevilnih poslušalcev, ki bi Newmanu dajali kulten status. V intervjuju za Musko pred osmimi leti je povedal: »Po navadi na začetku koncerta malce govorim, da ugotovim, kakšen je odziv občinstva. Če ga ni, spremenim nastop tako, da igram več balad in več tistih pesmi, ki ne potrebujejo dodatne razlage in dolge napovedi. Če kljub temu zapojem kakšno pesem, pri kateri bi bilo dobro povedati kaj več o njenem nastanku, tega takrat pač ne storim. Ker to že tako dolgo počnem, se lahko takoj po prvih odzivih občinstva pravilno usmerim. Morate vedeti, da moja glasba ni namenjena meni, igram predvsem zato, da zabavam občinstvo. Nikakor ne želim biti poučen ali igrati zgolj za svojo dušo. Igram tisto, kar si občinstvo želi slišati.«

Zbirka prinaša posnetke pesmi, ki jih je v glavnem napisal kot hišni pesnik založniške hiše Metric Music. Med ključne posnetke vsekakor spada pesem Simon Smith and The Amazing Dancing Bear, za katero rad pravi, da je spremenila njegov način pesnjenja. Ob zdaj že klasičnih skladbah, kot je štorija o plešočem medvedu, boste slišali tudi niz drugih težko dosegljivih posnetkov, nekaj pa je tudi do zdaj še neizdanega gradiva. Tisto, kar tej zbirki daje posebno vrednost, so vplivi, ki jih lahko razberemo iz teh posnetkov. Nanj so namreč s filmsko oziroma scensko glasbo najbolj vplivali strici Emil, Lionel in Alfred Newman, jasno slišni pa so tudi vplivi glasbenih praks iz Misisipija in Louisiane.

Pričujoča zbirka posnetkov iz obdobja med letoma 1962 in 1967 torej prinaša pesmi iz zgodnjega obdobja, ko je bil še nadobuden in obetaven vajenec. Newman vsekakor spada med tiste izvajalce, ki jih lahko, mogoče malce neposrečeno, označimo za obrtnike v dobrem pomenu besede. Med takšne »obrtnike z licenco« spada, denimo, še John Hiatt. Ne nazadnje pa je celo Nick Cave priznal, da gre zjutraj v svojo pisarno in tam pesni – no, predvsem zase. Torej je lahko to tudi prava pravcata obrt.

Jane Weber