Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Janez Golič

SIGUR ROS

Með suð í eyrum við spilum endalaust

EMI, 2008

Že naslovnica napeljuje na malce drugačne Sigur Ros. Štirje vseh civilizacijskih spon osvobojeni nagci tečejo prek bankine v nedoločeno daljavo. Našli so izhod iz slonokoščenega stolpa, v katerem so bili zaprti dobro desetletje. Sestopili so že predlani, ko so v manjših, intimnejših prostorih nastopali akustično, vse skupaj pa je posneto na dokumentarcu Heima ter na dvojni plošči in DVD-ju Heima-Hvarf. Tu se je že zgodil pomemben prelom, težišče njihove glasbe se je preneslo s teksturnega nasičenja na stran pesmi, obenem je zaznati večji optimizem, tudi v intimnih izpovedih.

Ploščo »Z brnenjem v glavi igramo neskončno« uvedejo nenavadno poskočne, razigrane pesmi. Obredno bobnanje, večglasno, razglašeno petje in neposredni akordi akustične kitare takoj prikličejo Animal Collective. In vse skupaj deluje. Deluje pa lahko le zato, ker se Sigur Ros tako počutijo, ker so to oni. Vse tisto, kar se je v njih nabiralo vsa ta introspektivna leta, je zdaj izbruhnilo na površje kot islandski gejzir. Ne nepomembna je vloga producenta Flooda (U2, Depeche Mode, Nick Cave idr.), ki je prečistil in oživil njihov zvok ter postavil v ospredje marsikaj tistega, kar je bilo prej zamegljeno. Petje je bolj razvidno, a še vedno v visokih legah in večinoma v islandskem jeziku. To otežuje spremljanje cikla pesmi, saj se zgolj po glasbeni plati zdi, da so, če že ne vnaprej začrtali koncept, vsaj na koncu razvrstili pesmi v logični tek. Precej hitro, po treh, štirih pesmih, in s pomenljivim naslovom Festival gladko zdrsnejo nazaj v abstraktno, skladbe izgubijo obliko, a jih vsaj interpretirajo tako, kot da se jih drugače sploh ne da. Bolj so abstraktni, učinkujejo bolj urejeno, določeno. To je posledica večine prejšnjih iskanj.

V grobem je album razdeljen na tri dele, ki si sledijo retrospektivno. V prvi tretjini se predstavijo prerojeni Sigur Ros, takšni, kot še niso bili. V drugi tretjini pa se pokažejo v precej značilni luči, najbliže tistemu, kar bi pričakovali na njihovem petem rednem albumu. Iz komaj slišnega eteričnega lebdenja se v nekaj korakih razbohotijo v dinamični skrajnosti, najbolj razvidno v Ara Batur s simfoničnim orkestrom in 70-članskim pevskim zborom. Ne, niti starejši ljubitelji ne bi smeli biti razočarani. Še korak nazaj si privoščijo v sklepnih zapisih plošče, ko se definitivno skrijejo pod lupino. In adijo, svet.

Koncept, domišljen vnaprej ali post festum, še ne more določati prepričljivosti plošče v celoti. Sigur Ros prepričajo predvsem z izvedbo, ki je tokrat samozavestna, zračna in še vedno povsem njihova. Boljšega prereza vsega, kar so, si skoraj ne morem predstavljati. Kaj šele sledi?

Janez Golič