SPHERICUBE

Jugda

RSQ, 2008

V zadnjem desetletju se je v Prekmurju obratno sorazmerno z demografsko sliko in ekonomskim stanjem odvijala živahna in plodna glasbena produkcija, ki je zapolnila praznino, ki so jo med starejšimi zasedbami iz 90. let več kot uspešno preživeli zgolj Psycho-Path. Delovanje posameznikov in organizacij na lokalnem nivoju, živahen program mladinskega kluba MIKK in pomanjkanje urbanih možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa so pripeljali več generacij mladcev do resnejšega glasbenega udejstvovanja. Zasedbe, kot so Manul, ŠKM banda, Kleemar, Hexenbrutal, Kweefpossum, Sphericube, so vzniknile v obdobju konstantne suše na področju nekonvencionalne domače glasbene produkcije in se s specifičnim zvokom ter idejno zasnovo prebile v središče zanimanja podzemne javnosti. Zvok številnih zasedb združbe Prekmurje Noise Conspiracy se je navezal na tako imenovane postrockovske prvine, ki so padle na plodna tla prekmurske ravnice. (glej str. 31 in Musko, št. 9-10/07)

Sphericube, lokalni prvaki te ambientalne in otožne godbene usmeritve, so vselej želeli ostati nekje na robu te druščine in jo očitno tudi preseči. Fantje so veliko let preživeli v vadbenem prostoru in na koncertnih odrih, kjer so ustvarjalne ideje pretvarjali v nalezljivo, melanholično in − kljub postrockovskemu pedigreju − precej tekočo in živahno glasbo. V tem žanrskem segmentu so bili nedvomno vodilni, saj so utelešali občutja mračnjaške ravnice in prek tega pomagali utemeljiti tovrstni zvok v domačem prostoru. Po dolgih letih aktivnosti so končno povili prvenec Jugda, izdan v sodelovanju s spletno glasbeno revijo RSQ, ki je pred nedavnim objavila prvo tiskano številko, ob kateri so kupci prejeli tudi omenjeni cede. Ta se izkazuje z izjemnim oblikovalskim presežkom, kakovostno fotografijo in izbrano motiviko petega člana, ki na nastopih v živo skrbi za vse pomembnejše vizualne efekte. A vendar so Sphericube v glasbenem smislu, ki je v kontekstu njihovega dela vselej najpomembnejši, odtavali v sfere, ki razen osnovne zunanje lupine ne sledijo več konsistenci dosedanjega ustvarjanja. V sanjavo godbo umeščajo raznovrstne žanrske elemente, od vseprisotnega postrocka, jazzovskih prijemov, elektronskih vložkov do panonskega etno občutja in popa. Ta težko definirana ustvarjalna zmes je sicer odigrana izjemno kakovostno in predano, kljub temu pa zasedbi manjka tista prvinska energija, s katero so okužili vztrajno publiko: dolge pasaže zvočnih zastorov, temelječih na mešanici distorziranih in čistih kitar, bazične ritem sekcije in redki vokalni vpadi s povsem glasbeno in nenarativno vlogo. Glasba prvenca je tako še otožnejša, po drugi strani pa bolj rigidna, saj ostaja na osnovni liniji in se ne razvije v nadaljnje zvočne svetove. Ob tem je zasedba izgubila izrazno neposrednost, ki se je tokrat sprevrgla v napol baladno jadikovanje in preigravanje lepih kitarskih harmonij, podkrepljenih z vokalnimi madrigali.

Celostna podoba kolektiva, ki jo zaznamujeta maksimalna resnobnost in otožnost, pomaga mistificirati njihovo delovanje in poetiko, ki jo očitno želijo v posodobljeni in produkcijsko okrepljeni podobi prepeljati do statusa mainstreama, tudi na račun otožne ikonografije ter temačne emocionalnosti, ki je pisana na kožo današnji mladini. Plošča Jugda je sestavljena iz devetih komadov, ki ob konceptualni zasnovi brez vsebine in skrajni monotonosti kažejo na pomanjkanje prvinskosti ter predvsem pripadajoče vsebine v odnosu do forme.

Miha Colner