SPIRITUALIZED

Songs In AandE

Sanctuary, 2008

Tisto, kar je Jason Pierce večinoma le opeval v svojih pesmih, je stopilo v ospredje njegovega življenja kot hudič iz risbe. Spiritualno zaklinjanje h Gospodu, poveličevanje drog, sprejemanje in zavračanje ljubezni, vse to je huda bolezen spremenila v realno stanje duha. In ker je šlo za biti ali ne biti, zbirke pesmi pod naslovom Songs In AandE (ambulance and emergency) ne moremo ločiti od smrti, ki diha za vrat. Dovolj zgovoren je že ovitek, ki z oblikovanjem spomni na škatlo aspirina, notranje oblikovanje pa sploh razgrne pokrajino injekcij, ki tokrat služijo za vbrizgavanje nekih drugih substanc. Ne glede na to, da je bila večina pesmi spisana še pred urgentnim odhodom v bolnišnico.

Zato se glasba ni pretirano spremenila. Pravzaprav se Jason že od Spacemen 3, od sredine osemdesetih let, drži nekih osnovnih premis, kar bi bilo povsem razvidno, če bi jih le prevedel na nekaj akordov akustične kitare. Nekaj pesmi z nove plošče je prav takih, oguljenih do bistva, kjer intimna izpoved šele pride do polne veljave. A po drugi strani se ni odpovedal temu psihotičnemu rock'n'rollu oziroma po angleško povzema bogato ameriško tradicijo rockovskih izpeljav. Večina priredb, ki jih je že posnel, so izvorno delo ameriških avtorjev (MC5, Suicide, Stooges, Mudhoney itd.), vanje je le vpeljal značilni angleški preplet melanholije in humorja. »Oprosti, oče, izposodil sem si tvojo puško,« odpre Borrowed Your Gun in pušča poslušalca v pričakovanju. Takoj nadaljuje: »Postrelil sem vso družino,« sklene pa, »ponovno mi je zmanjkalo nabojev.«

Na prvi posluh navdušujejo nadvse preproste melodije, teh mu po množici plošč še ni zmanjkalo. Z otroško lahkotnostjo izpeljuje melodične linije, ki stalno drsijo proti banalnosti in vedno znova jih izkušeno preusmeri v avtorsko prepričljiv pristan. Zna z glasom, ve, da se niti v teh ključnih trenutkih ne sme prepustiti malodušju. Če ne drugače, poskrbi za to vrstni red pesmi. V prvi polovici plošče so umirjeni »pogovori z angelom«, sledita gorečna Soul On Fire in definitivna mešanica arhetipov rock'n'rolla – Yeah, Yeah. V drugi polovici plošče intenzivnost počasi popušča, in to vse do Goodnight Goodnight, položene v tišino. Ta skoraj preveč logični red presekajo instrumentalni vložki, vsi naslovljeni s Harmony, kar ima spet dvojni pomen. Istočasno z albumom je namreč pisal glasbo za novi film režiserja Harmonyja Korina, njegova žena Rachel pa poje v duetu v Don't Hold Me Close. Zdi se, da so ti vložki že odlomki muzike za film, sicer povsem drugačne vsebine.

Preprostim melodičnim linijam in jasnim besedilom tokrat sledijo preostali glasbeniki v skupini. Večino starih sodelavcev je Jason v zadnjih petih letih zamenjal, nove je večinoma speljal Julianu Copu. Zagotovo pa je bil spet on tisti, ki je usmerjal njihove prispevke, zapovedal igro brez efektov, ki so nekdaj zamegljevali bistvo pesmi oziroma to bistvo speljali v abstraktna področja. Ampak brez skrbi, Spiritualized znajo tudi s prečiščenim zvokom pesmi pripeljati do vrhunca, v vrtinec, kjer se zamaje zavest ali je ta vsaj na veliki preizkušnji. Jason je eno od teh prestal uspešno.

Janez Golič