LOUDON WAINWRIGHT III.

Dead Skunk, The Complete Columbia Collection

Acadia, 2007

Pred kratkim smo v Muski pisali o novi japonski izdaji Wainwrightovega tretjega albuma Album III, ki je tudi v tej zbirki. Ko sem dobil v roke zbirko Dead Skunk, si nisem mogel kaj, da ne bi spregovoril par besed o njej. Navsezadnje je na dveh zgoščenkah tokrat prvič zbrana njegova celotna diskografska zapuščina med letoma 1972 in 1975, ko je snemal za založbo Columbia.

Wainwright je čisto poseben tič. Snemal je tako za velike (Atlantic, Columbia, Virgin) kot za manjše založbe (Arista, Music Club Records, Sovereign, Concord itd.) in povsod ustvaril zavidljive dosežke. In šel spet drugam. Pri Columbii se je ustavil za tri zanimive plošče in prva izmed njih je bila celo komercialno uspešna, sorazmerno seveda. Ko je pesem Dead Skunk z Albuma III prišla celo na lestvice, so pri založbi ­– in tudi on sam – seveda pričakovali, da bo naslednja plošča ponovila uspeh ali ga celo nadgradila. Vendar se to ni zgodilo. Naslednica, plošča Attempted Mustache, ki je izšla leta 1973, je komercialno poniknila in nobena pesem se ni niti približala uspehu pesmi Dead Skunk. Zadnja za njegov opus sicer sploh ni reprezentativna in mu je bolj kot ne škodila – ljudje so ga zaradi nje imeli za plehkega burkača, kar je bilo zelo krivično do njegovega dela. Na Attempted Mustache si je že dal opravka z nekaterimi težavami v zakonu s Kate McGarrigle, polovico kultnega folkovskega dueta Anna and Kate McGarrigle, rodil se mu je sin Rufus, sam pa je bil zaradi sorazmernega uspeha Albuma III v hudih škripcih, kako naprej. Vendar ni zmogel slediti komercialnim zahtevam tako velike založbe pa tudi sam pri sebi je vedel, da ni izvajalec, ki bi se razkazoval na lestvicah. Plošča je bila zato nekakšen nameren korak v drugo stran, kot bi hotel nalašč spodkopati svoje komercialne ambicije in pričakovanja založbe. Rezultat: zanimiv album, ki vsebuje posamične vrhunce, kot celota pa je nekoliko neenoten. Med antološkimi pesmimi so gotovo Swimming Song, ki naj bi na lestvicah nasledila Dead Skunk, a ji to ni uspelo, Down Drinking At The Bar, Lullaby, ki je posvečena sinu in jo je ponovno posnel za svojo zadnjo ploščo Strange Weirdos (2007), gre za morda najbolj nenavadno uspavanko, kar ste jih kdaj slišali: »Utihni že in zaspi ...«, in pa Man Who Couldn't Cry, ki je ena njegovih najbolj znanih pesmi, tudi po zaslugi Johnnyja Casha, ki jo je priredil na albumu American Recordings (1993). Preostalo je zanimivo, a neprimerljivo s celovitostjo kakšnih njegovih poznejših plošč iz osemdesetih. Album seveda ni slab, a prihodnost je pokazala, da Wainwright zmore še več. To drži tudi za tretjo in zadnjo ploščo, ki jo je posnel za založbo Columbia. Album Unrequited je zanimiv spoj studijskih in koncertnih posnetkov; takrat so njegovi nastopi že sloveli kot odlični in nekaj posebnega, kar med drugim dokazuje tudi televizijski posnetek nastopa, na katerem je pel naslovno skladbo s plošče, Unrequited To The Nth Degree. Kritiki so se zedinili, da je koncertni del precej boljši od studijskega, a predvsem zato, ker pri založbi, kot kaže, ne najdejo ustreznega producenta za njegove pesmi in jih po nepotrebnem producirajo tako, da aranžmaji razvodenijo sporočila. Sweet Nothings, še zadnji poskus ponovitve uspeha pesmi Dead Skunk, se je končal klavrno, čeprav bi lahko bila plošča s pravo producentsko roko odličen pokazatelj takratnega stanja v glasbenikovem življenju – dobil je sicer še hčerko, a zakon mu je šel po gobe (Whatever Happened To Us), kariera po njegovih besedah ni šla nikamor, bil je depresiven in nezainteresiran za kar koli. Vendar koncertni posnetki (Guru, Mr. Guilty) dokazujejo, da je na nastopih zažigal. Pozneje je za založbo Arista znova posnel vsaj dve pesmi iz studijsko-koncertnega obdobja plošče Unrequited, Columbia pa je izgubila potrpljenje in mu povedala, da ni dovolj komercialen zanje. Prav, je rekel in šel naprej.

Vsi trije albumi iz obdobja pri Columbii so ne glede na aranžmaje in komercialni uspeh avtorski presežki. A kot rečeno je znal še bolje. In medtem ko so nekateri njegovi kolegi iz generacije t. i. »novih Dylanov« komercialno prosperirali (predvsem Springsteen), je sam ostajal kulten izvajalec, ki mu nastopov nikoli ni manjkalo, obdržal je umetniško integriteto, zlate in platinaste plošče pa so ga obšle. Nič hudega. In prav je, da so pri Acadii zapakirali vse tri plošče v en paket. Podoba songwriterskih sedemdesetih je spet malce bolj jasna.

Matej Krajnc