Letnik: 2008 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Miha Colner

WE CAN'T SLEEP AT NIGHT

We Can't Sleep At Night

Kapa Records, 2008

V zadnjih nekaj letih se dogaja pravcata ekspanzija bendov z Otoka, ki s svojevrstno estetiko postpunka, new wava in indie rocka, pomešano z minimalnim pridihom digitalne sodobnosti, osvajajo glasbene lestvice in polnijo koncertne dvorane po vsem svetu. Večinoma izjemno mlade skupine, ki se jim na obrazih še bleščijo pubertetniški mozolji, so nedvomni hit zadnjih let. Arctic Monkeys, Franz Ferdinand ali Bloc Party, najuspešnejši med mnogimi, so postali heroji nove dobe, otoška scena pa je kot večno žarišče glasbenih trendov po t. i. brit popu našla novo nezgrešljivo blagovno znamko, ki je v hipu postala globalna.

We Can't Sleep At Night (glej Musko, št. 3-4/07) so verjetno eden od prvih zvestejših slovenskih odvodov te glasbene izraznosti, saj je njihova naslonitev na zasedbe tega kroga več kot očitna, tako na nivoju glasbe kot celostne podobe. Fantje so v toku svetovnih trendov, veliko bolj kot velika večina domače glasbene in kulturniške srenje, ki slovi po t. i. pregovornem zamudništvu glede vsakršnih globalnih usmeritev. Tako se je, recimo, pred nekaj leti z vsaj desetletno zamudo pojavil melodični punk domače provinience. Zasedba We Can't Sleep At Night se je formirala v letu 2004. V nadaljnjih dveh letih ji je uspelo idejno in tehnično tako napredovati, da je postala zanimiva za širši krog javnosti, med drugim zaradi sodelovanja na karavani Klubskih maratoncev. Po dveh dolgih letih je luč sveta ugledal istoimenski prvenec, ki bolj kot nove materiale predstavlja izbor komadov, kompilacijo tega plodnega obdobja, ko so začeli resnejšo ustvarjalno pot. Lično oblikovan cede že zaradi vizualne podobe obeta sočno vsebino, ki je kljub preveč slišnim referencam še vedno samosvoja, poslušljiva in zanimiva v okvirih svojega žanra, čeprav je album kot celota produkcijska sestavljanka iz več delov, posnetih posebej vselej v drugem studiu, ki pa vseeno deluje koherentno in enovito. Uvod v ploščo s komadom Minor War napoveduje energično mešanico rocka, postpunka in iz tega izvirajočih plesnih ritmov, seveda pa so samodeklarirano prisotni precej jasni vplivi različnih zasedb 80. in 90. let, kot so The Fall, Pavement, Joy Division ter Pixies. Izpeljava tekočih kitarskih linij – tedaj še dveh kitaristov – je prilagojena poskočni ritem sekciji, ki ustvarja precej tipično diskoidno občutje. Tako godba spominja na najboljše čase kakšnih Gang Of Four, se poslužuje malce bolj razvlečenih rockovskih prijemov, surferskih pasaž, malce otožnejših, temačnejših baladnih komadov in parcialnih eksperimentov s sintetičnim zvokom.

Vsekakor je izdelek ne glede na svojo aplikativnost in žanrsko precej velik razpon ustvarjen in odigran korektno, z občutkom za tovrstno godbo. Vokalni izpadi občasno prevzamejo vlogo petega instrumenta, saj so besedila v svoji bazičnosti za zdaj še drugotnega pomena. Občutek, ki veje iz plošče, je trenutno šibkejši od koncertnega, kljub temu pa gre zaradi mladosti in zanosa od fantov pričakovati še marsikaj zanimivega, idejno in konceptualno bolj samosvojega, a odigranega s sedanjim žarom.

Miha Colner