SHELLAC, ALLROH

Gala hala, Ljubljana, 8. 5. 2008, in Močvara, Zagreb, 9. 5. 2008

Kdor čaka, dočaka, pravi ena od večnih modrosti. Ta ugotovitev gotovo drži v primeru gostovanja skupine Shellac pri nas, saj se je zaradi terorističnih napadov v New Yorku to zavleklo za dolgih sedem let. Bend sem v preteklosti videla že dovoljkrat, da vem, kako različni znajo biti njegovi koncerti, zato se nisem pomišljala, ko sem se odločila odpeljati v Zagreb in preveriti trenutno razpoloženje ene boljših rockovskih zasedb.

Oba koncerta je odprla Anne Rolfs, ki danes poje in eksperimentira s hrupom na kitari pod imenom Allroh, včasih pa je bila članica nemškega dua Wuhling. A zvezde obeh večerov so bili člani Shellac. Dejstvo je, da je bil njihov ljubljanski nastop v vseh pogledih boljši − od zvoka, dnevne forme benda, koncertnega toka, izbora komadov do njihove posebnosti, ko med predahom in za zabavo publike nastopi faza vprašanj in odgovorov, ki je bila pri nas precej duhovitejša, da o razmerah pod odrom in možnostih za uživanje publike ne tratim papirja (v Zagrebu praviloma prodajo vsaj petino kart več, kot bi jih za udobje obiskovalcev morali). Ker hrupni kitarski bendi niso več v dnevni modi, je glavnino publike na obeh nastopih tvorila pretežno generacija konzumentov rocka, ki se je poslušalsko formirala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, ko so bili Shellac deležni največje medijske pozornosti. Koncerta v prijetno polni Gala hali in razprodani zagrebški Močvari sta na žalost privabila le peščico predstavnikov mlajše generacije, ki se očitno ni zavedala, kam je treba na pravo lekcijo indieja. Bend vsekakor velja za enega ključnih predstavnikov neodvisne rockovske scene v resničnem pomenu te vse prevečkrat puhle besedne zveze. Svojevrstno pozicijo zavzamejo že s tem, ko vsi trije − kitarist Steve Albini, basist Bob Weston in tudi bobnar Todd Trainer − na robu svojega dela odra iz instrumentov izvabljajo zvoke in pojejo v popolni odsotnosti monitorjev. Ves zvok, ki je potreben za sočasno ustvarjanje, do njih prihaja iz ojačevalcev, kar je eden od indicev njihove nenadkriljive ustvarjalne kemije in izpiljenih tehničnih pogojev, v katerih nastopajo. Kot da bi poznali trenutne politične floskule v naši deželici, so za ljubljanski nastop naredili uravnotežen izbor iz diskografskega opusa in ga stopnjevali tako, da so v zaključni fazi odigrali spevnejše komade, medtem ko so v Zagrebu začeli tam, kjer so v Ljubljani končali, in kmalu zapadli v fazo eksperimentiranja v živo in spreminjanja toka komadov. Svojo veličino so na obeh koncertih pokazali takrat, ko nad katerim odigranim delom niso bili navdušeni in so se zato preprosto ustavili in ponavljali sekvenco, dokler niso bili zadovoljni. Zaradi groženj, da bodo mestne oblasti zaprle Močvaro (kar se je kasneje tudi zgodilo), so v Zagrebu angažiranost in skrb za sceno podkrepili tudi s komadom Killers, ki so ga pred davnimi leti naredili ob zaprtju Lounge Ax, lokalnega kluba v Chicagu. Oba nastopa so končali na krilih bobnov, publika pa v obeh primerih na krilih uro in pol dolgega intenzivnega koncertnega doživetja.

Viva