DRUGA GODBA '08

Ljubljana, 13. 5. in od 20. do 28. 5. 2008

Druga godba si je tudi letos privoščila pravo mero tako v specifičnih glasbenih vodah zelo priznanih ali že legendarnih glasbenikov kot tudi tistih, ki so šele na poti širše potrditve; in ob tem ponudila dinamičen program z dovolj presenečenji.Ob tem pa se spet potrjuje pravilo, da lahko najprijetneje presenečajo manj razvpiti izvajalci. Prijeten akustični uvodni nastop mojstrov z afriškega in indijskega konca Indijskega oceana je bil sestavljen iz kombinacije intimnega, mestoma skorajda eteričnega dela ter iz intenzivnih, impulzivnih elementov, ob katerih je bilo težko ostati negiben. Pevka, kitaristka in gamburistka Nawal, po rodu s Komorskih otokov, nam je s spremljevalnima glasbenikoma prikazala dober delež pestrosti tega otočja, avtorsko začinjenega predvsem z nekaterimi pridihi drugih afriških tradicij. Skupina se je v uro dolgem nastopu skoraj v celoti osredotočila na skladbe z njenega zadnjega albuma. Zvok je bil jasen in razporejen tako, da je pokrival širok spekter čutne odzivnosti pri poslušalstvu. Posebej je treba pri tem izpostaviti ameriško tolkalko in mbiristko Melisso Caro Rigoli. Večja dinamika izvedbe se je ohranjala z zaporedjem umirjenih in praktično plesnih skladb, Nawal pa jih je večinoma uvedla z ilustrativnimi komentarji. Sledil je nastop Debashisha Bhattacharye na indijski slide kitari in njegovega brata Subashisha na tablah. Vsako od treh rag koncertnega programa je Debashish odigral z drugo vrsto kitare, pri čemer je sam hkrati igral ritmični in solistični del. Tablist ga je ves čas spremljal kar se da ubrano in praktično telepatsko, tako da se je hitro izkazalo, da imamo opravka z dvema mojstroma. Občasno sta prostor napolnila do skrajnosti z zvočnimi deli tako enega kot drugega, pri tem pa sta se tekoče izmenjevala v vodilnih vlogah. Čez teden dni je francoska vokalno-instrumentalna zasedba La Còr de la Plana poskrbela za enega od viškov festivala. Moč marsejskega seksteta izhaja iz udarne kombinacije polifonega petja in tolkalne spremljave, začinjene z ravno prav humorja in drugačnostjo okcitanščine. Publika je bila predramljena že na impulzivnem in silovitem začetku nastopa. S fronto prepletajočih se vokalov in ritmov bendirjev ali tolčenja ob tla pa so kmalu zapolnili poleg fizičnega tudi mentalni prostor občinstva. Atraktivna izvedba skladb je bila lastnost celotnega koncerta. V njegovem drugem delu se je ritmika še nekoliko bolj zakomplicirala, v užitek pa je bilo poleg omenjenega prav gotovo stopnjevanje in menjavanje tempa znotraj samih pesmi. Kljub majhnosti in slabi vidnosti odra v ne ravno posrečeno prenovljenem Klubu CD so bili omenjeni nastopi vseeno predstavljeni na pravem kraju in ob dobrem vzdušju ter pomenili primeren uvod v osrednji del festivala v Križankah in na Metelkovi. Prvi je bil na vrsti zahodnoafriški glasbeni večer, z enima najbolj vročih imen tega dela afriškega kontinenta ta hip. Iz Malija je prineslo kvintet kitarista in pevca Vieux Farke Touréja, sina Alija Farke Touréja. Vieux je v zasedbi že izkušenih treh preostalih malijskih članov in ameriškega vrstnika na tolkalih nastopil suvereno in prepričljivo. Kljub mladosti vodje zasedbe so odprto in sproščeno odigrali večinoma Vieuxove skladbe s prvenca, z nekaj priredbami uspešnic pokojnega očeta, nastop pa so popestrili s kar nekaj novimi skladbami. V osnovi je šlo za kitarski instrumentalni koncert – kjer nastopaštvo in animacija publike nista bila potrebna – saj je bil iskren in neposreden nastop dovolj prepričljiv, petje pa je služilo bolj za dodatek. Vieux se je ponekod res približal tudi rocku, vseeno pa so bili vodilni zvočni vtisi naelektreni bluesovski rifi, ki z melodičnostjo in inovativnostjo radi odnesejo poslušalstvo. Zasedba morda res še nima naštudirane strukture nastopa z gladkimi prehodi iz ene skladbe v drugo, a to je malenkost, ki jo bo z leti zlahka prebrodila in ne kvari vtisa o sami izvedbi. Po dolgem času se je na odru Križank pojavilo vplivno reggaejevsko ime. Pevec Tiken Jah Fakoly je nastopil s slikovito desetčlansko spremljevalno zasedbo, kjer bi zaradi uigranosti in preciznosti veljalo izpostaviti predvsem kitarista in bobnarja. Nasploh je bila impresivna Fakolyjeva zavezanost k socialni sporočilnosti, politični kritičnosti ter brezkompromisnemu opevanju Afrike v dobri in slabi luči, brez spuščanja v komunikacijske puhlice, da bi bolj ugajal zahodnjaški publiki. Zasedba se je osredotočila predvsem na predstavitev zadnje plošče, pri čemer je precej hitov pustila za sklepni del koncerta, ko je ponovno intenzivirala komunikacijo z občinstvom. Glede na to, da sta bila tako Tiken Jah Fakoly kot Vieux Farka Touré do nedavnega v teh koncih še relativno (širše) nepoznana, lahko trdimo, da sta njuna nastopa zadovoljila pričakovanja.

Tudi naslednji dan sta na istem prizorišču sledila dva zelo energična nastopa. Z močnim, nerafiniranim, a dobro odmerjenim primarnim kitarskim zvokom klasične rock zasedbe je občinstvo najprej ogrel angleški Gang Of Four. Ta je sicer v nekoliko prenovljeni, a dobro uigrani zasedbi postregel s koncertom »za vse generacije«. Nastop je bil namreč aktualen tako za tiste, ki so jih poslušali že pred tremi desetletji, kot za mlajše, ki v tistem času morda še niso bili niti rojeni. Nemelodičen, a tekoč zvok je ob energiji, ki se je ne bi branili nekaj deset let mlajši glasbeniki teh zvrsti, ohranjal pravo mero dramatičnosti in performansa, da je bil jasno prepričljiv. Pri tem velja med drugim pohvaliti tudi drobno gesto pevca Kinga, da je zaznal slabo vzdušje, ki sta ga generirala postavljaška varnostnika pred odrom in ju napotil stran, po tem je koncert stekel veliko bolj sproščeno. Če je uvodna skupina večera publiko razigrala, a ji ob tem postregla tudi s kritičnimi besedili in samo glasbo brez nepotrebnih tehničnih čarovnij, je šlo drugi zasedbi primarno samo za žur, tudi za ceno kakovosti glasbe. Španska zasedba Ojos de Brujo Sound System je kvintet, sestavljen iz treh instrumentalistov, VJ-a in didžeja ter občasne popestritve s plesalko flamenka. Skupina razen v krajših odsekih ni prišla v ospredje, ker so bili instrumentalisti, sicer relativno dobri, skoraj v celoti zasenčeni z bučnim zvokom, dirigiranim s strani DJ Panke. Ta je tako kompozicijsko kot programsko držal skupaj večino skladb, ki so se večinoma naslanjale na sodobno urbano alternativo flamenka z drugimi stilskimi primesmi. Žal pa je bilo vse skupaj videti preveč prisiljeno, brez pretanjenega čuta za kombiniranje in izkoristek tako občutljive glasbene mešanice. Vseeno so ponudili dobro zabavo, DJ Panko pa se je kasneje izkazal tudi kot jahač plošč z veliko domišljije na after partyju v klubu Channel Zero, kjer so se mu v jutranjih urah pridružili tudi člani skupine. Metelkova je bila tudi prizorišče dvojnega romskega koncertnega večera. Izbranim češkim romskim glasbenikom kvarteta Gipsy.cz je s svojo pozitivnostjo in humornostjo uspelo v prvi polovici nastopa že kar dobro napolniti prizorišče, ki je težko ostalo ravnodušno ob zabavljaških zvokih tako ene kot druge zasedbe tega večera. Člani Gipsy.cz so pokazali veliko glasbeno prilagodljivost in širino, kjer je hiphopovsko aranžiran program pomenil samo močno sestavino njihove glasbe, ne pa tudi prevladujočo. To se je zlasti izkazalo ob točkah, kjer so nastopajoči mojstrsko igrali brez programske spremljave, ob tem pa skladbe niso izgubile naboja. Makedonska trubaška druščina Picikato Brass Band je v nadaljevanju izkazovala v osnovi podobne vrline, a seveda brez elektronike in s precej manj spoliranim zvokom. Slednje je še dodatno začinil raper Kemp, ki je s sijajnim občutkom za instrumentaliste v podlagi prikazal precej brezkompromisen, a prepričljiv nastop. V bistvu sta bila za to dovolj že njegova fizična pojava in glas. Slabost zunanjega prizorišča na Metelkovi je, da se morajo koncerti na prostem končati do polnoči, kar je bila ob naravi omenjenega nastopa vse prej kot primerna ura. Organizator bi tako lahko poskrbel, da bi vsaj ena od omenjenih zasedb nastopila na after partyju v enem od bližnjih klubov namesto (ne preveč blestečega) didžeja Dr. Batonge.

Kljub nekoliko nenavadnemu glasbenemu dvojcu ter terminu sredi tedna sta Katalena in posebno senegalski Orchestra Baobab zelo dostojno sklenila letošnjo Drugo godbo. Slovenski predstavniki so se ob izdaji novega albuma po petih letih znova predstavili na festivalu, tokrat že kot dobro uveljavljena zasedba s samozavestnim nastopom in dobrim odzivom poslušalstva. Kljub drznim transformacijam rezijanskih ljudskih godčevskih motivov v rockovske prijeme je prepričljivost izvedenega nekoliko preveč nihala od skladbe do skladbe, kot da pri tistih manj posrečenih ne bi imeli dovolj izpiljenih aranžmajev. Vseeno so prevladale dovolj inovativne pesmi s premišljeno strukturo nastopa, tako da je bil prvi koncert večera za publiko prepričljiv. Končno pa je festival dočakal tudi Orchestro Baobab, enega redkih tako aktivnih in še vedno vitalnih predstavnikov svoje generacije zahodnega dela Afrike. Takoj je bilo videti, da imamo opravka z zasedbo, ki je na odrih tako rekoč doma. Enako velja tudi za njihove skladbe, ki so bile primarno napisane za izvajanje v živo, tako da ogrevanje in usklajevanje članov na začetku tudi ni pretirano zmotilo. Repertoar je bil sestavljen večinoma iz zadnjih dveh studijskih albumov ob jedru zasedbe, ki je še vedno prvotno. Med slednjimi je poleg mojstrstva igranja prav gotovo treba izpostaviti povezovalno in animacijsko vlogo saksofonista Cissokhoja, sicer pa je nedvomno vlogo vodje skoraj brezhibno opravil kitarist Atisso. Poleg standardne hudomušnosti stare garde je zelo prav prišla tudi vokalna svežina s strani mlajšega Assana Mboupa. Baobabovcem je vsekakor uspelo izpeljati topel nastop z dovolj nostalgije in sveže plesne zapeljivosti ter z organskim prepletanjem latinskoameriških in (zahodno)afriških ritmov, ki je upravičil pričakovanja in kritike in lepo sklenil festival.

Letošnja Druga godba se konča šele sredi julija z nastopom francoske skupine Caravan Palace. Zmeda, ki jo prinaša ta časovna razparceliranost, in občasno programsko prekrivanje s ponudbo Cankarjevega doma sta bili najbrž edini večji, sicer že poznani slabosti festivala. Ob tem so razumljivi praktični (pozitivni) vidiki tega kombiniranja, a morda bi se z oglaševanjem celostne zaokroženosti festivala privabilo še kaj več potencialne publike. Na splošno pa lahko govorimo o uspehu, ki se je odražal tako v dobri odzivnosti obiskovalcev na praktično vseh nastopih ter predvsem v prepričljivosti koncertov v teh krajih slabo uveljavljenih glasbenikov. Morda bi prav prišel še kakšen after party in njihovo dodatno oglaševanje oziroma najavljanje na sam večer koncerta.

Janez Pirc