JAZZ CERKNO '08

Cerkno, od 15. do 17. 5. 2008

Festival jazza v Cerknem že nekaj časa ni več samo »pravi mali čudež« v slovenskem kulturnem zakotju. V vseh svojih sestavinah je zrel mednarodni glasbeni dogodek, ki z vsakokratnim nadaljevanjem dokazuje, kakšno žlahtnost rodi trdo strokovno delo s tveganjem in odrekanjem pa tudi navadno trmo. Letošnja ponovitev je bila, gledano v celoti, čisti presežek: programsko, organizacijsko in po obisku.

Najprej naj izpostavim skrben pristop k uravnoteženju domačega in tujega deleža v programu. Oblikovalci letošnje ponudbe so imeli pri tem še posebno srečno roko. K temu so svoje dodale tudi srečne okoliščine, ki jih je zakrivilo predsedovanje Slovenije EU z European Movement Jazz Orchestra, ki ga je prav zato vodil Izidor Leitinger. Dobro uigran orkester, sestavljen iz portugalskih, nemških in slovenskih glasbenic in glasbenikov, je z energičnim, suverenim programom avtorskih skladb (prispevali so jih prav sodelujoči) odlično odprl festival. Ob samem vodenju orkestra je bil delež po rodu domačih, a v večini zelo intenzivno tudi mednarodno delujočih izvajalcev − še posebno izvajalke − tehten, prevladujoč in izstopajoč. Ženska predstavnica je bila seveda pianistka in skladateljica Kaja Draksler, ki je tudi v orkestrskem kontekstu pokazala vso izvajalsko suverenost in prefinjenost, s katerima vedno bolj opaženo stopa po samostojni poti uveljavljanja na mednarodnem prizorišču. Tudi prispevka basista Roberta Jukiča ni bilo mogoče prezreti. Tudi zato ne, ker je orkester premogel dva kontrabasista, ki sta se lepo dopolnjevala, v posameznih skladbah pa sta se izvedbeno smelo soočala. Prvi festivalski večer nam je ponovno pokazal, kako dober pihalski potencial se je v zadnjih letih razvil v polju slovenskega jazza. Ob pričakovano prodornem Juretu Puklu je v orkestru s svojimi izstopi opozoril nase še Jaka Kopač, medtem ko je pozneje ta večer Lovro Ravbar dobil priložnost, da je predstavil svoj sekstet in program. Sekstetu gre vse priznanje za izvedbo, tam, kjer je zmanjkalo nadgradnje idej, pa tudi za pogum. Ravbar bo v svojih skladbah zagotovo zelo kmalu presegel začetniške plitvine, ki jih je bilo na trenutke mogoče zaznati. Vmesni nastop seksteta trobentača Manuela Mengisa nam je ponudil svežo informacijo o zelo obetavnem dogajanju na švicarskem jazzovskem prizorišču ter precej iztočnic za njegovo primerjanje s tukajšnjim. Drugo posrečeno uravnoteženje se je zgodilo pri raznolikosti pristopov in glasbenih praks. Od sodobnega preseganja jazzovske tradicije, avtorskega soočanja z ljudsko zapuščino do raziskovanja, razgradnje in rekonstrukcije. Glede na tako kompleksen pristop je nemogoče enoznačno izpostaviti glasbene presežke, saj je lahko skoraj vsako uho zaznalo svojega. V tako zastavljen kontekst se je umestil še en prispevek tukajšnjega izvora, ki pa je radikalno presegel »tukajšnjost« že z izbiro sodelavcev. Zlatko Kaučič nam je ponudil novo, žal verjetno enkratno, v marsičem radikalno izkušnjo: ekskluziven festivalski projekt, pri katerem sta sodelovala še izjemni basist Giovanni Maier terpevka Saadet Türköz. Sam bi prav njen prispevek izpostavil kot enega izmed vrhuncev letošnje cerkljanske festivalske ponudbe. In če bi moral k njemu dodati še kakšnega, bi k izjemnemu nastopu neuničljivega Hana Benninka dodal še dve presenečenji: igro pianista Fabrizia Puglisija v tokratnem Benninkovem triu ter izstopajočo vlogo, ki jo je v ansamblu Caetitu odigral saksofonist in klarinetist Yedo Gibson. O njiju bomo vsaj znotraj sodobnega evropskega jazza zagotovo še slišali. Sicer pa je bil vtis, ki ga je zapustil nastop zasedbe Caetitu, tudi po zaslugi preostalih treh njegovih preverjenih sooblikovalcev (Veryan Weston, Marcio Mattos, Martin Blume), navdušujoč. Tako kot pri nastopu dvojice Ivo Perlman-Dominic Duval je prevladalo spoznanje, da sta se končno morala zgoditi, da smo kar predolgo čakali na srečanje s temi uglednimi akterji (post)jazzovskega dogajanja z obeh strani oceana. Nekakšen kontrapunkt opisanemu so bili − ob markantni povezavi, ki jo je med obema poloma vzpostavil Kaučičev projekt − trije nastopi, ki so vsak po svoje vstopili v polje sodobnega jazza, in to z izrazitim, čeprav različno doziranim izhodiščem v ljudskem izročilu. Če so sevdalinke Damirja Imamoviča in njegovega tria dobile zgolj jazzovsko preobleko, je trio pianista Bojana Z. balkanske vplive vpel v posodobljen jazz z nekaterimi izrecnimi rockovskimi nastavki, Antonello Salis in Paolo Angeli pa sta nas začarala s samo še oddaljenim vabljivim prividom sardske tradicije v žlahtno improviziranem okolju.

Konceptualno gost program, vpet v čiste povezovalne linije, je bil kot izklesan, čeprav je združeval po rodu in ustvarjalnih pristopih zelo raznovrstne akterje. Nekaj takšnega lahko naredi samo vrhunsko in za vse dobro odprto poznavanje. Zato nikogar več ne preseneti evforija občinstva. Potem se upanje pomeša s pričakovanji: če bo naslednji vsaj toliko dober, bo odličen.

Zoran Pistotnik