JOHN FOGERTY

Hala Tivoli, Ljubljana, 14. 6. 2008

Težko sem čakal na začetek koncerta. Zadnji album Johna Fogertyja Revival je bržkone njegovo najboljše solistično delo, osvobojeno duhov iz preteklosti; ta se pojavi zgolj ironizirano, z dobrim odmerkom humorja, ki si ga lahko privošči le osvobojen in miren človek.

Hala Tivoli se je po pričakovanju napolnila s starimi rockerji, a bilo je tudi veliko mladih in mlajših in precej obiskovalcev iz sosednjih držav. Večina si je verjetno želela slišati zgolj uspešnice iz obdobja CCR, pesmi, ki jih Fogerty dolga leta sploh ni hotel igrati, zdaj pa jih spet velikodušno razdaja na koncertih. Turneja Revival je v polnem zamahu in ocene so večinoma enotne: glasbenik je pri triinšestdesetih na vrhuncu svojih moči, tako avtorskih kot kitarskih in pevskih. Glas je sicer malce manj robat, a še vedno dovolj kričeč, da učinek ne zbledi. Priznam, da sem si potihoma želel, da bi igral večinoma solistične uspešnice in pesmi z zadnjih treh studijskih dosežkov: Blue Moon Swamp, Deja vu in Revival. Seveda sem si želel slišati tudi uspešnice CCR, kaj si jih ne bi, saj Fogertyja še ni bilo pri nas in je bilo pričakovati, da bo igral tudi najstarejše hite. Ampak nekako si nisem upal predstavljati, kaj se bo zgodilo, če bo začel žgati znane rife. Vsa ta preteklost, vse te korenine! Bal sem se, da bi se ob preveliki količini uspešnic CCR koncert spremenil v šov »oldies-goldies« in bi njegov solistični opus, ki se lahko mirno meri z vsem, kar je naredil pri CCR, ostal bolj v senci.Bojazni so bile odveč. Glavnina koncerta je sicer res bila prerez uspešnic z bendom, vendar so te pesmi že tako preživele čas, da se je zdelo, kot bi jih snel s katerega od novejših albumov. Že po prvih dveh skladbah sem bil nadvse zadovoljen s tem, kar sem slišal. Začelo se je z enourno zamudo in gromovito izvedbo pesmi Travelin' Band, ki sta ji sledila Bad Moon Rising in Green River. Precej hitro je sledila še Who'll Stop The Rain, ki me je spomnila na nekatere koncerte Brucea Springsteena, denimo s turneje The Rising v Milanu (2003), ko se je ulilo in je odigral to pesem. Na Springsteena so CCR zelo vplivali in vpliv Fogertyjevega sloga songwritinga se mu je v osemdesetih začel zelo poznati. Predvsem The River in The Rising pa tudi zadnji, Magic, so se mi vedno zdeli žlahtni fogertyjevski albumi, seveda ne v smislu kopiranja, ampak v umetniški integriteti. Z avtorskega repertoarja CCR smo slišali med drugimi še Have You Ever Seen The Rain, Born On The Bayou, Down On The Corner, Hey Tonight in druge, skratka lep in celovit prerez iz obdobja 1969−1972. Soliral je brezhibno, z veliko občutka in tudi nekaj nagajivosti, ki jo premorejo stare legende, ki hodijo na turneje iz užitka in ki jim prsti še niso odpovedali. Z novega albuma Revival smo slišali uvodno Don't You Wish It Was True, angažirano Gunslinger (»Stanje v Ameriki se mora spremeniti ali pa grem!« je zavpil z odra, preden se je je lotil), balado Broken Down Cowboy, ki občasno malce spominja na najboljše trenutke Eagles ... Ja, izmed drugih solističnih dosežkov nista manjkali Rambunctious Boy (Blue Moon Swamp) in Almost Saturday Night (prvi solistični album, 1975), slišali pa smo tudi Old Man Down The Road (Centerfield, 1985), kar me je prav posebno razveselilo. Manjkale niso niti priredbe, nekatere z albumov CCR, denimo Cotton Fields, Midnight Special, Nighttime Is The Right Time in Heard It Through The Grapevine, cajunovsko in zydecovsko mojstrstvo spremljevalne skupine (ki je, mimogrede, pripravljena na vse, z goslimi in bendžem vred) pa se je pokazalo v priredbi stare louisianske pesmi Sidneyja Simiena My Toot Toot, ki jo privrženci americane morda poznate tudi z repertoarja Fatsa Domina, Douga Kershawa in še koga. Koncert je sklenil z ognjevito izvedbo klasike Fortunate Son, sledil pa je seveda še obvezen dodatek v obliki dveh pesmi, Rockin' All Over The World in Proud Mary. Na zadnjo so nekateri čakali že prav s peno na ustih. Sam sem je že rahlo sit zaradi neprestanih izvedb terasnih in kvazirockovskih bendov po špelunkah in na obalah, a jo je bilo vseeno prijetno slišati v pristni izvedbi tistega, ki jo je zagrešil. Rockin' All Over The World pa tako in tako ostaja ena od večnih rockovskih himen in prototip kakovostnega in ognjevitega rock'n'rollovskega komada, kakršnih je dandanes zelo malo. Želel sem slišati še Southern Streamline z albuma Blue Moon Swamp, ampak dveurni koncert je bil tako izdaten, da sem na koncu na to skladbo zlahka pozabil.

Matej Krajnc