Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

The Bellrays

Velika skrivnost rock and soula

The Bellrays so leta 2006 posneli ambiciozen album Have A Little Faith. To je bil v tistem času njihov najbolj dovršen glasbeni izdelek, ki je predstavljal presežek punkrockovskega, rock and soul popularnoglasbenega podtalja in je nakazoval spogledovanje skupine s širšim rockovskim občinstvom. Nerazumljivo so tudi po tem albumu in številnih odličnih koncertih ostali velika skrivnost za širše množice.

Ko se je lani razširila novica, da je Tony Fate, njihov dolgoletni kitarist in soustvarjalec skladb, zapustil zasedbo, je bilo med njihovimi oboževalci kar veliko vprašanj o nadaljnji usodi benda. V takšnih okoliščinah je bilo težko verjeti, da bosta zakonca Lisa Kekaula in Bob Vennum zbrala dovolj moči za nadaljnji razvoj, toda njuna ognjevitost se je razplamtela bolj kot kdaj prej. Basist Bob Vennum je tako kot na začetku, ko sta z Liso sestavljala zasedbo, poprijel za kitaro, ona pa je ponovno zablestela kot edinstvena pevka, ki ji v sferah rockovskih in soulovskih godb trenutno ni para, in skupaj z bobnarjem Craigom Watersom so pripravili in posneli že osmi studijski album Hard, Sweet And Sticky. Plošča izžareva vse kvalitete te punkrockovske in predvsem soulovske četverice iz kalifornijskega Riversida. Trenutno so ena od najbolj prepričljivih koncertnih atrakcij in pred nekaj meseci smo jih lahko ponovno videli v Sloveniji, znotraj Njoki Summer Festivala. Pred nastopom smo se pogovarjali z njihovim kitaristom (basistom) Bobom Vennumom.

Kaj pomeni vaš osrednji slogan: Blues poučuje − punk pridiga?

Blues je govorica srca, ki se navezuje na iskrenost in čustva, medtem ko je punk radikalen način soočanja s svojim ustvarjanjem; je možnost, da nekaj narediš tako, kot sam želiš.

The Bellrays ste v prvi vrsti »maximum rock and soul« skupina, toda ali se ne bi strinjal, da ste močno povezani tudi z jazzovskimi vplivi?

Med igranjem se navezujemo na jazzovsko etiko. Na vsakem nastopu skušamo čim več improvizirati in zveneti sveže. Ne želimo nastopov, ki bi bili vsak večer enako odigrani. V skladbe neprestano vnašamo sveže ideje, tako nam je naše igranje še bolj zanimivo.

Skupaj ste že več kot 16 let. Kakšna je razlika med The Bellrays v zgodnjih 90. letih in danes?

Ko smo začeli, še preden se nam je pridružil Tony, smo skušali odkriti lasten zvok. Pri igranju smo si želeli čim več svobode. Mislili smo, da moramo biti sposobni odigrati prav vsako skladbo, ki smo jo napisali, vendar v tistem času nismo imeli okrog sebe pravih ljudi. Lahko smo igrali jazz, blues ali celo pop, vendar nam nikakor ni uspelo najti basista, ki bi lahko igral punk ali hard rock. Ko se nam je pridružil Tony, smo lahko končno pričeli ustvarjati, kar smo želeli, vendar smo dajali hkrati tudi nekoliko pretiran poudarek punku in hard rocku, tako da smo nekoliko zapostavili blues in soul, ki sva se jima želela posvetiti Lisa in jaz. V zadnjem času ponovno igram kitaro in postali smo resnično prodorna rockovska skupina. Veliko lažje nam je iz našega zvoka iztisniti vse, kar si resnično želimo. Naš zvok je postal veliko obširnejši in poln.

Kako je na vaše glasbeno izražanje vplival detroitski zvok?

Lahko bi rekel, da Detroit ni bistveno vplival na nas, razen Motowna. Nikoli me ni pretirano zanimala zgodnja detroitska garažnorockovska scena niti MC5. Vsekakor sem jih poslušal, vendar so me še bolj zanimale skupine, ki so vplivale nanje. To so bile še starejše soul, blues, pop in rock'n'roll skupine. Morda je končni rezultat naše glasbe podoben, vendar se ne želimo primerjati z detroitskim slogom.

Kateri so bistveni dejavniki snemalnega procesa vašega zadnjega albuma Hard, Sweet And Sticky in kako bi ga primerjal s predzadnjim Have A Little Faith in zgodnejšimi ploščami?

Pomembno je bilo odprto sodelovanje s producentoma. Imeli smo veliko idej, ki smo jima jih predstavili. Odprle so se številne možnosti, ki so vplivale na končni izdelek, tako zvočno kot izvajalsko. Vse do albuma Have A Little Faith smo snemali v živo, neposredno, z minimalno produkcijo in nasnemavanjem. To je pomenilo, da je bil zvok prejšnjih plošč neposrednejši, vendar nekatere skladbe zaradi tega niso delovale tako, kot bi morale. Bolj bi se jim morali posvetiti. Na albumu Have A Little Faith sem se želel oddaljiti od te ukoreninjene navade, zato smo veliko več eksperimentirali. Ni me več skrbelo, kako bodo pesmi zvenele v koncertni izvedbi. Želel sem si, da bi album resnično zvenel studijsko dovršeno, z raznolikimi posnetki kitar, bobnov, vokalov in spremljevalnih vokalov. Na snemanju zadnjega albuma smo šli celo nekoliko dlje, saj smo sodelovali s producentoma, ki sta resnično vedela, kaj vse se da narediti z različnimi zvoki.

Na začetku ste imeli veliko težav z basisti. Lahko poveš kaj več o Billyju Mohlerju, ki je bil producent in basist na vašem zadnjem albumu?

Ko smo začeli, smo težko našli primerne basiste, ki bi lahko igrali vse, kar smo želeli. V tistem času sem v zasedbi igral kitaro, da bi zapolnil vse vrzeli, ki so jih puščali basisti. To je bilo prav samouničevalno. Zato smo se odločili, da Tony prevzame kitaro in se jaz posvetim baskitari. Kot kitarist sem točno vedel, kako lahko z basom naredim Tonyju prostor, da se bo lahko izrazil na kitari. Za produkcijo zadnje plošče sta poskrbela Dan Burns in Billy Mohler. Dan je tonski mojster in tudi kitarist, medtem ko je Billy profesionalni glasbenik. Ko smo se odločili, da posnamemo album brez Tonyja, sem na začetku sam igral tako kitaro kot bas. Billy je predlagal, da bi lahko on prevzel basovske naloge, saj bi tako prihranili veliko časa. V bistvu je veliko boljši basist kot jaz in vse skupaj je slišati odlično. Na koncertnih nastopih nas trenutno spremlja Justin Andres, ki je med drugim tudi sostanovalec našega bobnarja Craiga. Razvila sta resnično odlično glasbeno govorico. Ustvarila sta močno ritem sekcijo, kar Lisi in meni omogoča izjemno svobodo pri izražanju. Poleg tega je Justin tudi zelo zabaven dečko.

Kaj lahko poveš o razliki med vašimi evropskimi in ameriškimi oboževalci? Kako se je vaše občinstvo spreminjalo skozi leta?

Zdi se mi, da je evropsko občinstvo veliko bolj vajeno ceniti umetnost zaradi nje same in se zaradi tega veliko lažje otrese raznih zadržkov, ki so značilni za Američane. Evropejci takšne skupine, kot smo mi, toliko bolj cenijo verjetno prav zato, ker je rock'n'roll nastal v Ameriki in imajo verjetno občutek, da smo bližje avtentičnemu izvoru. Naše nastope obiskuje starostno in kulturno raznolika publika. Pravi užitek je videti, kako se skoraj na vsakem koncertu pod odrom zberejo tako najstniki kot šestdesetletniki.

Kaj je bil razlog za Tonyjev odhod iz skupine? Je bila to za vas težka preizkušnja, saj je album začel nastajati ravno takrat, ko je odšel?

Z njim enostavno nismo mogli več delati. Tony je v bistvu zelo nesrečna oseba in vsi okoli njega smo postali zaradi tega zelo zagrenjeni. Obtičal je v določenem svetovnem nazoru, ki smo ga preostali presegli. To je velika škoda, saj je resnično talentiran pisec skladb in kitarist. Žal nas je njegova negativnost vse preveč obremenjevala. Imeli smo kopico novih pesmi, ki smo jih igrali na turnejah in jih načrtovali posneti. Toda ko nas je Tony zapustil, smo se ozrli tudi k našim starejšim skladbam, ki niso bile nikoli objavljene ali pa so bile objavljene v omejenih nakladah. Te smo združili z novimi, tako je začel nastajati album.

Ste izjemna koncertna zasedba. Kaj imate torej raje: delo v studiu ali turneje?

Obožujem igranje ne glede na to, ali gre za koncerte ali snemanja. Igranje v živo je čudovita izkušnja, saj te motivira množica ljudi pod odrom, poleg tega gre za ustvarjalni izbruh, ki se zgodi v trenutku. Pri koncertnih nastopih se ne moreš zanesti na načrtovanje. Prav ta nepredvidljivost je najbolj razburljiva. Prav tako zanimiva so snemanja, kjer si lahko vzameš več časa za razmislek, kaj želiš ustvariti. Med snemanjem lahko narediš tudi tisto natančno pravo napako, ki dobro učinkuje na posnetku. Ob nastopih v živo je takšen moment v trenutku mimo in si ga je tudi težko zapomniti.

V repertoarju imate kar nekaj socialnokritičnih skladb. Se imate za politični bend? Kako razumete trenutne razmere v sodobnem svetu?

Vse, kar je v svetu negativnega, je povezano s pohlepom. Peščica grabežljivcev si želi prisvojiti čim več dobrin in prav malo ji je mar, kaj se dogaja s preostalimi. Te pohlepneže bi bilo treba odstraniti in svet bi bil veliko prijaznejši. Ljudje bi morali le premakniti lene riti in začeti akcijo. Ne glede na povedano The Bellrays nismo tu, da bi spreminjali svet. Ustvarjamo glasbo in upamo, da na ta način ljudem posredujemo nekaj dobrega.

Have A Little Faith je ena od vaših starejših skladb, a hkrati je tudi osrednja točka vašega predzadnjega albuma. Je to tudi vaše izvirno miselno vodilo?

Trenutno prav gotovo. Moraš verjeti vase in v ljudi okoli sebe. Še posebno če z njimi počneš iste stvari.

Vsa ta leta ustvarjate čudovito glasbo, in to brez podpore popularnoglasbene industrije. Kaj misliš o načelu DIY (naredi si sam) in kaj vas motivira za nadaljnje ustvarjanje?

Če si želiš nekaj narediti, potem moraš najprej odkriti način, kako boš to naredil. Ne čakaj v kotu, da ti bo nekdo pomagal. Z neposredno udeležbo, ustvarjanjem in lastno energijo si boš pridobil tudi naklonjenost podobno mislečih ljudi. To je zame bistvo etike »naredi si sam«. To ne pomeni, da moraš nujno odklanjati pomoč, ki bi ti jo lahko dala popularnoglasbena indurstrija. Verjemite, da bi bili zelo dovzetni za pomoč te, vendar je nismo bili nikoli deležni. Zato smo naredili, kar je bilo treba − stvari smo vzeli v svoje roke.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Dokler bomo zmogli, bomo igrali. Upam, da bomo posneli novi album. Z Liso bova pričela tudi stranski projekt Bob And Lisa. V okviru tega projekta želiva prav tako posneti ploščo ter se odpraviti na koncertne nastope in turneje.

Brane Škerjanc