Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Škrinjar

Charlie Haden in kvartet West

Zvezde pojejo

Na letošnjem 49. jazzovskem festivalu v Križankah smo imeli srečo poslušati enega od najbolj prodornih jazzovskih glasbenikov, 70-letnega kontrabasista Charlieja Hadena. Nastopil je s svojo znamenito zasedbo Quartet West, ki ga sestavljajo še Ernie Watts, saksofoni, Alan Broadbent, klavir, in Rodney Green, bobni.

Charlieju Hadnu je bila glasbena kariera usojena: začel jo je namreč kot 22-mesečni malček, ko je prvič zapel v radijski oddaji svojih staršev o country glasbi. Kot mladenič se je učil kontrabasa in se leta 1957 iz rodne Iowe preselil v Los Angeles, tam je pot nadaljeval ob boku legendarnih glasbenikov, kot so Art Pepper, Hampton Hawes in Dexter Gordon. Le dve leti pozneje je postal član ene najbolj revolucionarnih in prelomnih jazzovskih zasedb, kvarteta Ornetta Colemana (člana sta bila še trobentač Don Cherry in bobnar Billy Higgins). Leta 1967 se je pridružil enemu najbolj vplivnih triov tedanjega časa, v katerem sta igrala še Keith Jarrett in Paul Motian, tega je nasledil nič manj vpliven trio z Janom GarbarEkom in brazilskim kitaristom Egbertom Gismontijem. Pod svojim imenom je takrat izdal en sam, a zato senzacionalen album z aranžmaji Carle Bley, posnet z veliko zasedbo tedaj najbolj aktualnih freejazzovskih glasbenikov. Skladba Song For Che z albuma Liberation Music Orchestra bo najbrž ostala zapisana v jazzovsko zgodovino.

Kot basist izjemnega daru in znanja je bil dragocen in nadvse zaželen gost pri številnih drugih glasbenikih, kot so Hank Jones, Don Cherry, Dewey Redman, Paul Motian, Jack DeJohnette, Michael Brecker, Kenny Barron in številni drugi. S kitaristom Patom Methenyjem sta za album Missouri Sky prejela grammyja za najboljši instrumentalni album (majhne zasedbe). Quartet West je – kot pove ime – nastal na zahodni obali. Tudi po dvajsetih letih obstoja je njegovo vodilo romantičen, skorajda filmski zvok, poln rahločutnega, senzibilnega in predanega igranja mojstrov svojega žanra; še več, Quartet West spada v sam vrh jazzovske glasbe nasploh.

Spominjam se vaših preteklih koncertov v Ljubljani. Pred nekaj leti ste imeli krasen koncert v studiu RTV Slovenija, igrali ste v duu s pianistom Kennyjem Barronom, v imenitni jazzovski oddaji Izza odra, ki jo je vodil Brane Rončel. Še nekaj let prej pa ste imeli prvi koncert s kvartetom West, v okviru takratnega jazzovskega festivala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. To je bil čudovit koncert, ki mi je ostal v spominu še posebno zaradi izjemno dobro urejenega zvoka. Vaš kvartet je precej odstopal po kvaliteti zvoka od drugih ansamblov; ste imeli svoje ozvočevalce in opremo?

Včasih sem potoval s svojim tonskim mojstrom, a zdaj je to predrago. Naš organizator turneje skrbi za instrumente in vse potrebno in se sedaj dogovarja tudi s tonskimi mojstri, kjer nastopamo. Poskuša jim pojasniti, da ne želimo imeti glasno, ampak tiho, tako tiho, da lahko slišiš srčni utrip. Včasih je problem, če so ozvočevalci bolj rock'n' rollovske usmeritve in niso navajeni lepega zvoka – potem jim enostavno rečemo, naj vse ugasnejo. A to je zelo redko. Večinoma kar gre in zvok je dober kot na primer na današnjem koncertu. Zelo težko je imeti dober zvok zunaj, še sploh, če teče zraven promet. Je pa res čudovit, poseben občutek, ko vidiš, da so ljudje tiho in tako zbrano poslušajo, kot bi bili v dvorani.

Ljudje vas dobro poznajo in so kultivirana publika, to je res dobro na ljubljanskem jazzovskem festivalu.

Vsi, ki imajo radi bolj poglobljeno glasbo, so dobri ljudje, kjer koli na svetu.

Danes ste kot četrto skladbo zaigrali vašo z naslovom First Song. To lepo balado poznamo v najrazličnejših verzijah. Ena najlepših se mi zdi, ko igrate v triu z izjemnim pianistom Gonsalom Rubalcabo, ki je tudi dober znanec slovenskega jazzovskega občinstva. Na posnetku igra tudi Jack DeJohnette. Morda lahko poveste kaj več o vašem sodelovanju in prijateljstvu z Gonsalom?

Spoznal sem ga na Kubi 1986., ko smo bili povabljeni tja z Liberation Orchestra. Po našem koncertu je igral s svojim ansamblom Projecto. Z ženo Ruth sva bila navdušena, poiskala sva ga v zaodrju in povabila k sodelovanju. Takrat je bil star 23 let, ni znal angleško in s pomočjo prevajalca je povedal, da mu je všeč moja glasba, da spremlja mojo pot, še posebno sodelovanje s Keithom Jarretom. Postala sva dobra prijatelja in povabili smo ga v Kanado − zaradi takratnega embarga v ZDA. Snemala sva v Torontu v triu z Jackom DeJohnettom, potem v Montreuxu v Švici, nato pa je postopno prišel v ZDA na Florido.

Pravijo, da radi odkrivate mlade talente, podobno kot Miles Davis ali Art Blakey. Je to načrtno ali se kar zgodi?

Ušesa imam vedno odprta, da slišim nove talentirane glasbenike, ki imajo podobne vrednote kot jaz. Potem poskušam najti pot, da igramo skupaj.

(Vmes se nam je pridružila njegova žena Ruth Cameron, ki jo je ljubeče pozdravil, in povedala sta, da sta skupaj že 25 let.)

Bi morda malo opisali svojo glasbeno pot od začetkov?

Potem ko sem prvič nastopil na radiu kot malček, saj so moji starši igrali country glasbo in veliko sodelovali z raznimi radijskimi postajami, sem začel poslušati jazz in sem ga hotel igrati.

Zakaj pa ravno kontrabas?

Ker bas vedno naredi, da vse zveni dosti bolje. Ko sem prišel v Los Angeles, sem spoznal Ornetta Colemana, in to je spremenilo moj način razmišljanja o improvizaciji. Zelo veliko sva igrala skupaj, posnela nekaj plošč (med drugim Change Of The Century, The Shape Of Jazz To Come, This Is Our Music), potem sva šla v New York in tam še več igrala in posnela veliko plošč.

Kako pa je prišlo do sodelovanja s Keithom Jarretom?

Spoznal sem ga v New Yorku, kjer je povabil Paula Motiana in mene, da bi začeli igrati v triu. Veliko smo snemali in potovali, potem pa je slišal Deweyja Redmana in mene igrati z Ornettom Colemanom ter povabil še Deweyja. Nastal je odličen kvartet.

Iz tega obdobja mi je najbolj všeč vaš album Survivors Suite, ker je izjemen primer zelo ustvarjalne in interaktivne glasbene ekipe štirih vrhunskih glasbenikov.

Ja, to je tudi moj najljubši album iz tega obdobja.

Zelo pomemben del vašega glasbenega ustvarjanja je povezan z Liberation Orchestra. Bi povedali kaj več o tem?

Ne maram gledati krivic na svetu in vedno, ko jo vidim, poskušam preliti svoja prepričanja v glasbo. Zato sem naredil štiri posnetke z Liberation Orchestra.

Menite, da to kaj vpliva na spremembe v javnosti?

Ljudje iz najrazličnejših političnih strank pridejo poslušat naše pesmi in mislim, da na njih vpliva pozitivno in morda spreminja njihov način mišljenja o politiki, vladah, o krivicah ...

Ste sami komponirali skladbe za take priložnosti ali je sodeloval kot avtor še kdo drug?

Nekaj je mojih skladb, nekaj je napisala Carla Blay, nekaj pa je pesmi od različnih političnih struj po vsem svetu. Večino aranžmajev je naredila Carla Blay.

Če preidemo h kvartetu West – kako dolgo obstaja, kako je prišlo do ustanovitve?

Obstaja od leta 1986. Moja žena Ruth je želela, da imam ansambel v Los Angelesu, tam sem takrat živel. Snemali smo in Ruth je kvartet poimenovala West. Koproducirala je tudi vse njegove plošče.

Kako pa ste izbrali člane?

Kot sem že omenil, vedno iščem ljudi, ki imajo iste glasbene kvalitete kot jaz, ki imajo nežnost in energijo povedati zgodbo, so odlični improvizatorji in imajo odlična ušesa. Rad sem s takimi ljudmi.

Zelo lepo povedano, mislim, da je to ena najlepših stvari pri glasbi. Zato se vam (najlepše) zahvaljujem za to, da ste si vzeli toliko časa, in upam, da vas čim prej spet slišimo pri nas in da vam je Slovenija všeč.

Vedno rad prihajam k vam. Kmalu boste lahko slišali novo country ploščo (smeh). Veste, z ženo in otroki, trojčicami Rachel, Petro in Tonio, ki so vse zelo nadarjene, pojejo, igrajo in odlično harmonizirajo, in sinom Joshuom, smo šli v Nashville (Tennessee). Ruth je odlična pevka, kot boste lahko slišali – posnela je ploščo z naslovom Roadhouse za založbo Verve. Poje veliko lepih pesmi, klavir pa igrata Brad Mehldau ter Alan Broadbent, in to kar skupaj. No, prišli smo v Nashville in posneli ploščo, na kateri vsa družina poje in igra z nekaterimi znanimi country glasbeniki (Jerry Douglas, Rosanne Cash ...). Ruth je spet koproducentka, na koncu plošče pa je star posnetek iz leta 1939, ko pojem pri dveh letih. Izšla bo septembra, naslov pa je Charlie Haden Familly And Friends Ocean And Diamonds.

(Sledi ženino pojasnilo, da so Diamanti družina, prijatelji in pesmi.)

Zoran Škrinjar