Fats Domino

Osemdesetletna pot v New Orleans

Leta 1968 je Paul McCartney spisal pesem Lady Madonna v maniri neworleanškega boogie-woogieja ali točneje, v maniri najboljše glasbe Fatsa Domina. Rolajoči klavir in t. i. backbeat sta že od leta 1949, ko je Domino posnel prvo malo ploščo The Fat Man, najavljala velike spremembe v zgodovini popularne glasbe.

Fats Domino je bil leta 1968 vsaj komercialno gledano legenda v zatišju; obdobje, ko je nizal uspešnico za uspešnico, je bilo že za njim, potoval je po svetu in preigraval izbor svojih hitov. Vendar pa je tistega leta, podžgan s poklonom Beatlesov, posnel svoji različici pesmi Lady Madonna in Lovely Rita za album Fats Is Back (Reprise). S svojo različico Madonne je prišel med prvih 100 na Billboardovi lestvici. Vse do leta 1980 je še snemal male plošče, med drugimi za Reprise in Warner Brothers, albume pa je občasno snemal še pozneje. Vendar njegova moč in vpliv ostajata v glasbi, ki jo je posnel med letoma 1949 in 1965.

Njegova zgodba gre na kratko tako: rodil se je kot Antoine Domino 26. februarja 1928 kreolskim staršem. Igranja na klavir naj bi ga naučil svak, takrat ugledni kitarist Harrison Verrett. Domino je kmalu začel igrati v lokalnih klubih; leta 1949 sta ga v klubu Hideaway slišala šef založbe Imperial Lew Chudd in takrat že slavni neworleanški trobentač Dave Bartholomew. Ta je z Dominom posegel v zakladnico neworleanškega glasbenega izročila, dodala sta nekaj lastnih idej in ustvarila pesem The Fat Man, ki je v začetku leta 1950 zaorala po temnopoltem glasbenem trgu in postala prva Dominova velika uspešnica. V njej se je s precejšnjim smislom za samoparodijo predstavil občinstvu: »Pravijo mi, pravijo mi debelinko / ker čez sto kil tehtám, / a dame me imajo rade, / ker jim na dušo pihat znam.« Njegov predstavitveni blues je nadvse pomemben predvsem po glasbeni plati: v njem je razvil svoj slog igranja klavirja s trilčki. »Ta slog sem prvič slišal na plošči Amosa Milburna, se mi zdi. On in Little Willie Littlefield sta igrala v tem slogu, a ga nista ohranila.« Med louisianskimi boogie-woogiejevskimi glasbeniki je ta slog morda že bil znan, vendar pa ga pred Dominom še nihče ni ponesel tako visoko na lestvice.

Dave Bartholomew je postal njegov nepogrešljivi avtorski partner in človek, ki je znal njegove ideje prenesti v aranžmaje. Med leti 1950−1955 je Domino nanizal celo vrsto rhythm'n'bluesovskih uspešnic, med drugimi Every Night About This Time, Goin' Home in Please Don't Leave Me. Leta 1955 pa je posnel pesem Ain't It A Shame, ki je bila kot Ain't That A Shame istega leta uspešna tudi na belem glasbenem tržišču. V tistem obdobju je v ZDA še vedno veljala huda segregacija in Fats Domino je bil prvi temnopolti južnjak, ki mu je uspel pravi preboj na bele pop lestvice. Še istega leta sta mu tja sledila Chuck Berry in Little Richard, za temnopolte glasbenike pa se je beli trg zares na široko odprl naslednje leto, in to po zaslugi uspeha Elvisa Presleyja; ta je namreč ponosno prirejal rhythm'n'bluesovske pesmi. Drži pa tudi, da je k uspehu Fatsa Domina leta 1955 pripomogla priredba pesmi Ain't That A Shame, ki jo je posnel Pat Boone. V njegovi izvedbi sta sicer bistvo in moč pesmi popolnoma razvodenela; predlagal je celo, da bi naslov pesmi preimenovali v Isn't It A Shame, češ da bi bilo za širše poslušalstvo razumljivejše. Tokrat se producenti niso uklonili kot, denimo, pri njegovi priredbi Little Richardove Tutti Frutti, kjer so pometli z vsemi sočnejšimi konotacijami in pesem spremenili v osladen pop. Ain't That A Shame je bila torej v več pogledih prelomna pesem in Domino ni počival na lovorikah, ampak uspeh nasledil s pesmijo I'm In Love Again (1956), ki je prav tako prišla na bele pop lestvice, uspešno pa jo je med drugimi priredil tudi Ricky Nelson.

Vendar je največji uspeh šele prišel: Domino je po I'm In Love Again posnel še en standard, Blueberry Hill, ki je bil leta 1956 stalnica že kakih dvajset let v raznoraznih izvedbah; najvidnejši sta bili tisti Gena Autryja in Louisa Armstronga. Z njo je spet posegel po vrhovih tako temnopoltih kot svetlopoltih lestvic in utrdil svoj status najuspešnejšega temnopoltega rhythm'n'bluesovskega glasbenika vseh časov. Pojavljal se je v vseh mogočih televizijskih oddajah in tudi filmih, ki pa so bolj ali manj izkoriščali trenutne položaje na pop lestvicah in so bili pomembni zgolj zato, da so uspešnice približali kar se da širokemu občinstvu, predvsem takrat že pomembnemu in obširnemu trgu najstnikov, ki so zase iskali kaj bolj vznemirljivega, kot so jim takrat ponujali utečeni zvezdniki tipa Frank Sinatra, Doris Day, Dean Martin, Perry Como in drugi. Nekateri teh filmov so postali kultni zaradi res dobrega izbora glasbe in izvajalcev (denimo The Girl Can't Help It, 1956), nekateri drugi pa so hitro utonili v pozabo.

Fats Domino ni bil samo dober glasbenik, ampak tudi podjeten tip. V letih 1956−1957 naj bi prodal enajst milijonov plošč. Po New Orleansu se je prvi vozil v rožnatem kadilaku. Bil pa je tudi glasbeno zelo širok in diplomatski. Na hrbtno stran male plošče Blueberry Hill je tako uvrstil še en star standard, My Blue Heaven, s katerim je še razširil svoje poslušalstvo in rasno nestrpnim Združenim državam vedno znova dokazoval, da pri dobri glasbi barva kože ne igra nobene vloge. Tudi pozneje je rad prepeval podobne standarde, denimo Red Sails In The Sunset (1963), stari hit Binga Crosbyja in Platters, ki je bila njegova zadnja večja uspešnica, ali pa Williamsovo Jambalayo, s katero je leta 1962 končal obdobje pri založbi Imperial in podpisal z založbo Paramount. Založba mu je dodelila novega producenta, Feltona Jarvisa, ki je pozneje postal producent Elvisa Presleyja. Namesto v New Orleans so ga poslali snemat v Nashville. Tam je sicer posnel nekaj manjših uspešnic, kot so There Goes My Heart Again, Kansas City in Lazy Lady, vendar z izjemo že omenjene Red Sails ni ponovil uspehov iz petdesetih. Leta 1962 je začel uspešne evropske turneje in do zgodnjih osemdesetih večkrat prekrižaril Evropo in druge dele sveta. Po letu 1980 je zelo nerad zapustil New Orleans. Prihodki iz tantiem so mu omogočali lagodno življenje, vendar je tu pa tam kljub temu še odšel na kako manjšo turnejo, predvsem »v paketu« z nekaterimi drugimi zvezdniki iz petdesetih. Tako je nastopal z Rayem Charlesom, Jerryjem Leejem Lewisom, Chuckom Berryjem, Rickyjem Nelsonom in drugimi.

Avgusta 2005 ob bližajoči se nevarnosti orkana Katrina sprva ni privolil v evakuacijo, a je pozneje moral zapustiti svojo rezidenco, ki je stala v enem najbolj poplavljenih delov New Orleansa. Sprva ni nihče natančno vedel, ali je Dominu z družino zares uspelo uiti razdejanju in še nekaj dni po koncu neurja ni bilo jasno, ali je še živ ali ne. Na njegovi hiši se je pojavil zdaj legendarni grafit: R.I.P. Fats, pogrešali te bomo. Vendar pa so kmalu zatem izvedeli, da se je Domino zatekel v Baton Rouge in da je z njim vse v redu. Izguba imovine ga je sicer precej dotolkla, a je takoj naročil obnovitvena dela in leta 2006 izjavil: »Upam, da se bom nekoč lahko vrnil. Rad živim tam.« Septembra 2007 so ga sprejeli v ustanovo Louisiana Music Hall of Fame, decembra pa še v Hit Parade Hall of Fame. Seveda je bil že zdavnaj sprejet v Rock and Roll Hall of Fame.

V začetku leta 2008 je izšla še ena v vrsti kompilacij njegove glasbe, tokrat spet prerez njegovega najpomembnejšega dela pri Imperialu. Kompilacija All By Myself, naslovljena po njegovi rhythm'n'bluesovski uspešnici iz leta 1955, je ena bolj domišljenih. Med novejše »redne« Dominove albume (nekompilacijske) spada, denimo, božična plošča Christmas Is A Special Day (1993), znana tudi kot Christmas Gumbo in album Alive And Kickin' iz leta 2006, torej prvi postkatrinski posnetki, ki jih velja slišati.

Definitivna zbirka njegove glasbe iz njegovega »zlatega« obdobja pri založbi Imperial (1949−1962) je še vedno Out Of New Orleans založbe Bear Family, ki je izšla leta 1993 in na osmih zgoščenkah vsebuje vse njegove posnetke za to založbo. Za tiste manj zahtevne so na voljo krajše enojne zbirke, med katerimi prednjačita Fats Domino iz serije Legends of the 20th Century založbe EMI (1999) in že omenjena All By Myself (2008), če pa vas zanimajo tudi posnetki iz obdobja za založbo Paramount, si privoščite kompilacijo Paramount Tapes iz leta 2003.

Matej Krajnc

Viri

Fats Domino: Legends of the 20th Century (EMI, 1999)

Fats Domino: Out Of New Orleans (knjižica, priložena k obsežni zbirki njegovih posnetkov za založbo Imperial, Bear Family, 1993)

Rick Coleman: Fats Domino And the Lost Dawn of Rock'n'Roll (DaCapo, 2007)