Franc Kosem

Pr(a)vi trobentač

Na kaj vas spomni zvok trobente? Mogoče na fanfare, Luisa Armastronga, Franca Koširja? Ali pa vam je to trobilo le eno izmed tistih najglasnejših v simfoničnem orkestru? Pravzaprav sam zvok instrumenta, če odštejemo okus posameznika, ni toliko pomemben, ko iščemo v glasbi nekaj magičnega, čutečega.

Za kvalitetno glasbo, ki ima v sebi nekaj, kar nas premami, je potreben predvsem kvaliteten umetnik s prirojeno muzikalnostjo. Eden takšnih je zagotovo tudi solistični trobentač Slovenske filharmonije Franc Kosem, ki po fenomenalnem solu na koncertu ne bo šel ošabno mimo vas, če mu boste hoteli čestitati. S preprostostjo in močno osebnostjo dokazuje še en rek, da so največji glasbeniki v bistvu zelo preprosti.

Franc Kosem je trobentač, ki ima kljub mladim letom za sabo že ogromno pomembnih koncertov, priznanj in nagrad z različnih tekmovanj ter veliko kilometrine v igranju solistično z orkestrom ter v duu, v komorni ali simfonični zasedbi. Poleg izvajanja del iz svetovne zakladnice glasbene literature uspešno sodeluje tudi z domačimi komponisti, vsake toliko pa predstavlja slovenske barve tudi v raznih orkestrih po tujini. Nazadnje je julija letos sodeloval v enem izmed najuglednejših festivalskih mladinskih orkestrov, orkestru pacifiškega glasbenega festivala PMF na Japonskem. Vseh teh uspehov in dosežkov pa ne bi bilo brez trdega dela. Toda vmes si včasih vzame čas tudi za kavo in klepet …

Usoda ali naključje, da si za svoj glasbeni instrument, s katerim se lahko izražaš, izbral ravno trobento?

Najprej se je na glasbeno šolo vpisal moj brat, potem smo imeli na šoli predstavitev instrumentov, nazadnje me je oče peljal na sprejemne na glasbeno šolo in po vseh teh dogodkih sem se odločil za trobento. Vpliv na to odločitev je imel tudi trobentač Franc Košir iz legendarnih avsenikov, ki je bil takšna pozitivna pojava in mi je bil kot desetletnemu otroku zelo všeč. No, in ko mi je uspelo, da sem iz trobente, ko sem jo imel prvič v roki, izvabil ton, se je usoda dokončno zapečatila.

Po nižji glasbeni šoli v Radečah si šolanje nadaljeval na srednji glasbeni v Celju, se nato vpisal na akademijo za glasbo v Ljubljani in tam tudi diplomiral. Po diplomi si letos v okviru specializacije nadaljeval izobraževanje na visoki šoli za glasbo Karlsruhe (Nemčija), kjer si dobil vpogled tudi v izobraževanje v tujini. Si občutil kakšne bistvene razlike v primerjavi s Slovenijo?

V Sloveniji je akademija za glasbo odlično mesto za študij trobente. Za ta instrument sta tu dva odlična pedagoga − Anton Grčar in Stanko Arnold − in sam sem zelo vesel, da sem lahko študiral pri prvem. Ampak če želiš malo prevetriti svojo glavo in znanje, je zelo koristno iti tudi h komu drugemu. In tako sem po srečnem naključju oziroma priporočilu Boštjana Lipovška v drugem letniku akademije spoznal profesorja trobente, mednarodnega solista in izjemno osebnost, Reinholda Friedricha, pri katerem sem se izobraževal v Nemčiji. Nekatere je stvari podal drugače, pokazal je različne načine, kako se spoprijeti z določenim problemom. Vse to me je prepričalo, da sem z njim ohranil stik in pri njem delal tudi specializacijo. Študija v tujini nisem izbral zaradi tega, ker bi bilo kaj bistveno drugačne kot doma. Privlači me to, da lahko znanje obogatiš z drugačnimi spoznanji, načini dela, kar da v kombinaciji z znanjem, pridobljenim doma, lepe rezultate.

Prišla je tudi avdicija za orkester Slovenske filharmonije, ki si jo uspešno opravil in postal tudi njen prvi trobentač.

Ja, to je bilo že v četrtem letniku akademije. Kakor po vsej Evropi je tudi v Sloveniji možno, da greš opravljat avdicijo brez diplome. Predvsem zaradi spektra izbora. Ko sem se vpisal na akademijo, si ne bi nikoli mislil, da bom kdaj igral v filharmoniji. A ko z leti bolj in bolj spoznavaš ta simfonični repertoar, postaja želja po izvajanju teh del vedno večja. In normalno sem bil, ko sem naredil avdicijo, zelo vesel in še vedno sem, ker ti igranje v orkestru daje čisto posebno satisfakcijo.

Te igranje v tujem orkestru ne mika?

Za zdaj ne.

Si pa letošnji julij preživel na Japonskem. Nam lahko natančneje razložiš, kaj se je dogajalo tam?

Tam sem igral v enem izmed svetovnih festivalskih mladinskih orkestrov, Pacific Music Festival Orchestra, ki ga je osnoval skladatelj in dirigent Leonard Bernstein pred približno dvajsetimi leti. To je eden izmed svetovno priznanih orkestrov, kot so tudi orkester UBS Verbier festivala, mladinski orkester Gustava Mahlerja, festivalski orkester Schleswig- Holstein itd. Za orkester pacifiškega glasbenega festivala so bile avdicije v več glavnih mestih v Ameriki (New York, Chicago, Boston, Los Angeles ...) po Evropi (Dunaj, Berlin, London ...) in Aziji (Hongkong, Tokio ...). Februarja sem se odpeljal na Dunaj, po enem mesecu izvedel, da sem avdicijo opravil, in julija odletel na Japonsko. Zvrstili so se štirje veliki programi, ki so jih dirigirali ugledni in priznani dirigenti, kot sta Jun Märkel iz Nemčije in Fabio Luisi iz Italije. Sprejeti glasbeniki smo imeli vse organizirano, naša naloga je bila samo, da smo igrali. Zelo dobro je bilo tudi, da sem spoznal veliko ustvarjalcev z vsega sveta.

Z glasbeniki iz katerih dežel si se najbolje razumel?

Glasbeniki po navadi nimamo težav s tem, da se ne bi razumeli s kom druge narodnosti. Sam sem se razumel z vsemi, logično pa je, da se družiš z enimi manj, z drugimi bolj.

Si bil edini Slovenec?

Ja.

To je bila torej zelo pozitivna izkušnja. Bi še sodeloval, če bi imel priložnost?

Moram reči, da smo se zelo dobro ujeli vsi, glasbeniki in organizatorji, tako da ja. Če bo priložnost, bom z veseljem še sodeloval.

Še malo o glasbi na splošno. Od zvrsti ti je na prvem mestu verjetno klasika. Poslušaš kdaj tudi Louisa Armstronga, Milesa Davisa?

Ne bi rekel, da mi je kaj na prvem mestu. Glasba kot glasba mi je všeč katera koli, kakršna koli, če je le dobro izvedena in če s svojo vsebino v meni vzbudi neke posebne občutke. Nisem fokusiran na eno zvrst, vse je odvisno od obdobja, kaj se mi v življenju v določenem trenutku dogaja. Na podlagi tega glasbo tudi izbiram. Se pa omenjena velikokrat znajdeta v mojem predvajalniku, pa ne zato, ker sta trobentača.

Torej gresta ti in jazzovska trobenta tudi skupaj?

Samo ljubiteljsko. Življenjska pot me je vedno peljala v klasično glasbo, tako da se večina dogodkov odvija v tej smeri.

Kako bi s svojimi besedami opisal razliko med jazzovskimi in klasičnimi trobentači?

Dobri glasbeniki, ne glede na zvrst, so si v bistvu podobni. Ne vidim velikih razlik. V odnosu do same glasbe in predvsem do ljudi. Vsakdo, ki jemlje svoje poslanstvo odgovorno, bo v delo vložil veliko truda, na odru pa dal vse od sebe – in ljudje to po navadi začutijo. Takšni glasbeniki so v resnici zelo preprosti ljudje, naj se ukvarjajo z jazzom ali pa klasiko.

Pa se vsaka od teh glasbenih zvrsti – klasična, jazz, pop … – ceni dovolj, preveč, premalo? Hodijo ljudje na koncerte predvsem zaradi ugleda ali res cenijo, občudujejo umetnika/-e na odru?

Opažam, da hodijo na koncerte ljudje povsem različnih vzgibov. Nekateri se gredo tja pokazat, drugi ocenjevat, nekateri detektivsko iskat morebitne napake izvajalcev, pridejo pa tudi taki, ki hočejo na koncertu predvsem uživati. Najbolj sem vesel zadnjih, ki se zgolj prepustijo glasbi, dogodku samemu. Ti znajo glasbo tudi najbolj ceniti. V svoji karieri sem doživel že raznorazne stvari, tako da ne morem točno reči, ali je kakšna glasba cenjena dovolj, premalo ali preveč. Poudaril pa bi, da mediji ponudijo občutno premalo dobre glasbe. Kot da smo narod, podhranjen z dobrimi izvajalci in avtorji, pa vemo, da ni tako. Mediji se ne zavedajo, da obenem tudi vzgajajo poslušalstvo in nosijo velik del odgovornosti za splošno kulturno razgledanost ljudi. Lahko bi še našteval spoznanja, do katerih sem prišel z opazovanjem odnosa do glasbe s strani potencialnih podpornikov, publike, medijev, predvsem v primerjavi z drugimi deželami, vendar kaj več ob drugi priliki.

Kdaj najbolj uživaš na odru? Je igranje pred občinstvom zate že del neke rutine?

Iti na oder je zame vedno poseben občutek. To je tako, kakor da bi šel kot gladiator v areno, če malo pretiravam. Poslanstvo glasbenika je, da podaja, poustvarja glasbeno delo. Da oživi notni zapis in pri tem kar se da tudi sproščeno uživa. Trudim se, da sem vedno, kolikor se le da, maksimalno pripravljen. Za to pripravljenostjo pridejo potem naboj, napetost, pričakovanje odra. In prav ta občutek je tisti, ki glasbenika drži, da lahko gre v ogenj vedno znova in znova. Včasih je napetost pred koncertom velika, sploh če imaš veliko solistično vlogo oziroma je na sporedu kakšna zahtevna simfonija, a ta mine takoj, ko se glasba začne odvijati, razvijati. Je pa vedno tako, da po koncu koncerta, ne glede nato, kako uspešen je bil, najprej globoko izdihnem. Potem ostane samo še lep občutek, zadovoljstvo, prijeten spomin. Zmotno bi bilo hoditi naokoli z vzvišeno glavo in prepotentno samozavestjo, z mislijo Uau, kako sem pa zdaj razturil. Moje misli po koncertu počasi iščejo že naslednji izziv.

Nekateri zmotno menijo, da po diplomi ni treba več nič – nič vaje, nič več garanja, trdega dela. A razvijamo, učimo se vse življenje. Še doživljaš kdaj motivacijske padce, ko preprosto nimaš več volje odpreti kovčka s trobento, ali imaš to že tako v krvi, da brez trobente preprosto ne gre?

Moj oče, žal že pokojni, je bil preprost kmečki človek, obenem pa zelo inteligenten in razgledan. Ko sem kmalu po začetku obiskovanja pouka trobente obupal, so se starši odzvali zelo modro. Oče se je pogovoril z menoj o tem, čemu naj vztrajam oziroma kaj se lahko zgodi, če vse skupaj pustim, kaj bi lahko čez leta obžaloval. Končno odločitev je na koncu prepustil meni, torej je bila odgovornost povsem moja. In danes vidim, da bi obžaloval, če bi se vdal zaradi otroškega obupa. Še danes sem mu hvaležen, da mi je že kot otroku dal svobodo izbire in pa namig, da je treba biti vztrajen, čeprav se včasih znajdeš v na videz brezizhodni situaciji. Ko diplomiraš, se pravo življenje šele začne. Šele takrat se izkaže, ali si v svoje delo res kaj vložil, ali si se trudil dovolj. Sam vedno stremim k temu, da dam vse od sebe, da ima moje bivanje, moje kratko življenje nek pomen. Delo postane del človeka. Poklic glasbenika najlažje primerjam s poklicem kmeta. Vsak kmet mora vsak dan opraviti obveznosti, da preživi, da ohrani zemljo v dobrem stanju. Enako tudi glasbenik. Da obstaneš, da ostane igranje na najvišjem možnem nivoju, moraš vaditi, igrati vsak dan oziroma za to na nek način poskrbeti. Ostati moraš pri stvari. Sam ne morem več brez tega, da ne bi vzel trobente v roke prav vsak dan. Izjemo naredim le poleti, ko si privoščim teden dni odmora. Se niti ne počutim dobro, če ne igram vsak dan. Za vsakim koncertom, nastopom, je vse skupaj eno trdo delo, a to mora biti, sicer je muziciranje navadno bluzenje. Normalno je, da pridejo trenutki, ko človek ni najbolj fit, a moraš znati to tudi premagati. Če popustiš, postane igranje zamazano, nisi več tako prožen in fleksibilen. Še enkrat ponavljam − za vsakim pravim uspehom je zadaj trdo delo. Šele takrat zna človek to iskreno in pravilno vrednotiti.

Gledaš tudi naprej v prihodnost? Kje se vidiš?

O prihodnosti ne razmišljam preveč. Hočem poskrbeti za čim bolj zdravo sedanjost, ker če skrbiš za to, lahko gradiš prihodnost na nečem oprijemljivem. Nimam nekih sanjarjenj in velikopoteznih načrtov, nisem preračunljiv in ne čakam slepo na priložnosti. Ko si z nogami trdno na tleh, se sčasoma vedno pojavijo dogodki, ki te peljejo naprej. Vsaj če pogledam nazaj, se je vedno izkazalo, da se je ob pravem trenutku vedno pojavil tudi pravi dogodek, ki je vplival na prihodnost.

Torej verjameš v usodo, verjameš, da nam je ne nazadnje vse namenjeno?

Verjamem v neko višjo silo, ki nas vodi po poteh, ki so nam namenjene. Bolje rečeno, si jih zaslužimo.

Doris Šegula