Jacques Brel

Pevec temnih strani šansona

Jacques Brel je bil rojen v francosko govoreči flamski družini v predmestju Bruslja, 8. aprila 1929. Že pri šestnajstih letih je kazal umetniška nagnjenja, pristopil je h gledališki skupini La Franche Cordée, nastopal v predstavi Mali Princ in pisal svoje igre. Omembe vredno je, da je hodil v katoliško šolo in bil redno angažiran pri tabornikih. Kaj kmalu se je namreč odrekel diktatu drugih ter red in disciplino zahteval le še od sebe.

Ker mu v šoli ni šlo najbolje, je sam zaprosil za čimprejšnji vpoklic v vojsko, po odsluženem vojaškem roku pa ga je zaposlil oče v svoji tovarni embalaže. Vsi ti sistemi so pustili nanj močan vtis, rutinsko pisarniško delo je njegovi umetniški duši kmalu postalo utesnjujoče. Tudi mlada družina ga ni osrečevala, takoj po rojstvu druge hčerke France se je leta 1953 odločil zapustili Bruselj in poskusiti srečo v njemu tako ljubem središču šansona, literature, gledališča in boemov, v Parizu.

Prihajam (J'Arrive)

Še v Belgiji je objavil ne pretirano uspešen singel, a dovolj, da je do njega prišlo povabilo o morebitnem snemanju in nastopanju v Parizu. Da naj kar pride, ga že pokličejo. Ko klica ni bilo, vrnitev v Bruselj pa bi zanj pomenil poraz, se je nastanil v cenenem hotelu in nastopal povsod, kjer si je le izprosil angažma, pri tem mu je pomagal »anarhistični« šansonjer Georges Brassens. Odzivi občinstva so bili od zadržanih do odklonilnih, francoski kritiki bi ga najraje poslali s prvim vlakom nazaj v Bruselj. V najeti hotelski sobi si ni pustil vzeti sanj, še bolj zavzeto je pisal in se prijavljal na vse možne avdicije, naj si bo kot pevec ali igralec. V njegove pesmi so se kmalu prikradli prizori, ki jih je videval skozi okno s pogledom na stransko ulico − podnevi klošarji, ponoči prostitutke. Vse je postalo lažje, ko je spoznal menedžerja Georgesa Pasquiera, znanega po psevdonimu Jojo, s katerim sta postala neločljiva prijatelja. Naslednji prelomni korak pomeni pridružitev dveh klasično izobraženih pianistov, Francois Rauber mu je pomagal pri aranžmajih pesmi in pri snemanjih, medtem ko ga je Gérard Jouannest spremljal na koncertih. Na odru je Brel lahko odložil kitaro in sprostil roke v nenavadno sugestivne gibe, ki so vsaj na začetku prestrašili občinstvo, ki so bili vajeni elegantnih pevcev in pevk, kot so bili Charles Aznavour, Juliette Gréco, Gilbert Bécaud. Brelova besedila vsekakor niso bila lahkotna, večinoma so opisovala bedo eksistence, ki se je povrhu še klavrno končala. Poleg Brassensa je njegov talent odkrila pevka Juliette Gréco, ki je na nastopu v prestižni pariški dvorani Olympia zapela njegovo pesem Le Diable (Ca Va). Ob tem je znala reči: »Ta pesem te povsem prevzame, skrajno subverzivna je, skrajno nasilna.« Le nekaj mesecev kasneje je tam nastopil tudi Jacques Brel, resda le kot hitra zamenjava za odpadlega nastopajočega, pa vendarle. Leta 1963 je v edinem intervjuju za vodilni angleški glasbeni tednik Melody Maker izjavil: »Obseden sem z grdimi in neprijetnimi stvarmi, o katerih ljudje ne želijo govoriti. Mene zadovolji le borba. Rad imam strah, rad se učim, rad sprejemam udarce v obraz.« Pogumno je pogledal v temne kotičke človeške duše, preziral buržoazijo (Les Borgeois), za katerega je imel posebno pojasnilo, spet za Melody Maker: »Meščanstvo je oblika materializma. Vse to ubija sanje. Pomeni nezvestobo srcu. Ti ljudje se hitreje starajo.« Preziral je flamski nacionalizem (La Flat Pays), pisal pesmi o osamljenosti, hrepenenju (Seul, Au Suivant) in smrti (Amsterdam, La Mort). Osebne izkušnje je vedno preoblikoval v univerzalno sporočilo: »Pesem nikoli ne govori o eni ženski, ampak o določenem tipu ženske, nikoli o določenem moškem, ampak o desetini teh.«

Na poti k slavi ni poznal počitka, le da je bila slava zanj le merilo umetniške vrednosti. Posnel je po dva albuma letno, imel kar po več nastopov v večeru oziroma noči, tudi do rekordnih šest. O njem je krožila šala, da so njegovi koncerti kot pariški metro. Če ti eden uide, samo počakaš in že pride naslednji. Preden je pesmi posnel v snemalnem studiu, jih je vedno do konca izpilil na koncertih. Snemal je s spremljevalnimi glasbeniki, praktično v živo, brez nasnemavanj. Tonski tehniki so ga imeli radi, saj izvedbe ni ponovil več kot dvakrat. Uspeh ni izostal. Pesem Quand On N'a Que L'amour je postala prva uspešnica, sledile so La Valse A Mille Temps, s katero je pokazal izjemne vokalne sposobnosti, Madeleine in leta 1959 končno Ne Me Quitte Pas, ki jo je posvetil pevki Zizou; njuna zveza je bila tedaj javna skrivnost. Tako rekoč istočasno je napisal pesem Isabelle, posvetilo svoji tretji hčeri, čeprav zanj nekaj kot očetovstvo ni obstajalo, ni bilo del njegovega poslanstva. Pravzaprav je več časa preživel z drugimi ženskami kot s svojimi štirimi doma. S tem protislovij ni konec. Po eni strani je bil kritičen predvsem do Flamcev, posmehoval se je njihovemu nacionalizmu, a se je vedno predstavljal kot belgijski pevec. Posebno prav mu je prišlo, ko so ga francoski novinarji spraševali o aktualni francoski politiki. »Me ne zanima, sem Belgijec,« je odgovoril. Študentsko gibanje leta 1968 je prav tako označil za neumnost, »nič se ne bo spremenilo«, je pribil. Čeprav je svoje poslanstvo vzel hudo zares, vse, kar je počel, je želel narediti dosledno in za vsako ceno, o lastnem početju ni imel visokega mnenja. »Skladanje pesmi je podobno zlaganju opek,« je rad orisal svoj »poklic«, »pop pesem je konec koncev proizvod, ki se kupi, porabi in zatem zavrže kot embalažo. Če bi imel kak talent, se ne bi mučil s pisanjem pesmi. Naša ničevost nas sili v akcijo do dna naših misli.«

Ne zapusti me (Ne Me Quitte Pas)

Pesem Ne Me Quitte Pas ga je izstrelila med zvezde francoskega šansona in ne nazadnje po zaslugi številnih izvedb te pesmi v angleščini se je Jacques Brel lahko podal na obširne turneje tako po takratni Sovjetski zvezi kot Združenih državah Amerike, čeprav ni napisal ne zapel niti ene pesmi v angleškem jeziku. Na nastopu v newyorški Carnegie Hall je celo vprašal občinstvo, ali naj na kratko povzame vsebino pesmi v angleščini, in v odgovor je dobil le huronski »ne«. V New York Timesu pa se jim je zapisalo: »Čeprav občinstvo ni razumelo niti besede francosko, je lahko razumelo čustveno sporočilo tega, kar je govoril Jacques Brel. S svojimi dolgimi rokami, prožnim telesom, ekspresivnimi dlanmi, močnim glasom in nagajivo zabavnimi nogami je postal obupan mornar v amsterdamskem pristanišču, starček, ki čaka na smrt, plašen obtoženec ali celo umirajoči bik pod žgočim španskim soncem.« Povečana priljubljenost je preko medijev nasilno posegla v njegovo zasebno življenje. Ko so novinarji objavili intervju z ženo Miche in ko je ta razkrila, da Jacquesu več pomeni kariera kot družina, mu je dokončno prekipelo. Od takrat je zavrnil večino prošenj za intervju, le občasno je še pokramljal z levičarskimi časopisi in tistimi novinarji, ki so se želeli pogovarjati o njegovem delu. Pomenljiva je še ena njegova izjava: »Jaz delam zase. Ker če bi pel zato, da bi zadovoljil koga drugega, bi se počutil kot prostitutka. Ne želim biti uslužen.« Naslednjič je bil še bolj narcističen, ko je razkril svojega največjega vzornika: »Iskreno povedano, jaz sam.« Ne le medijski pritiski in zahteve oboževalcev (niso ga izpustili z odra, če ni zapel Ne Me Quitte Pas), ampak tudi siceršnji napori na turnejah skupaj z razvadami, ki se jim ni želel odpovedati, so ga že leta 1961 prisilile k napovedi, da bo prenehal nastopati. V nasprotju z večino podobnih groženj popularnih izvajalcev je Jacques Brel to nekaj let kasneje tudi uresničil. V Parizu se je od številnih oboževalcev poslovil s serijo petnajstih razprodanih nastopov v dvorani Olympia, trajalo pa je še pol leta, da je izpolnil vse vnaprejšnje dogovore in imel svoj zadnji nastop maja 1967 v manjšem francoskem mestu Roubaix.

Četudi se je umaknil s koncertnih odrov in mu pisanje pesmi ni šlo več od rok (kasneje je na primer na novo posnel kar stare pesmi), so zanj skrbeli drugi. Scott Walker je na prvih samostojnih ploščah posnel devet njegovih pesmi, kasneje zbranih na albumu Scott Walker Sings Jacques Brel. O njegovem vplivu pravi: »Brel redko ponuja rešitev, ampak čudovito opisuje zmedo sveta.« V doslednejših prevodih ga je pel Mark Almond, svobodneje ga je prevajal Rod McKuen. Slednji je pesem La Moribond prepesnil v Seasons Of The Sun tako, da je iz besedila izločil vse grdo, predvsem odkrito spolnost. Pesem je že leta 1964 postala manjši hit skupine Kingston Trio in osem let kasneje edina uspešnica kanadskega pevca Terryja Jacksa. Odlično so se prodajale različne kompilacijske plošče, izdane v deželah po vsem svetu, nekaj so prispevale uspešne priredbe v izvedbah drugih, Jacques Brel pa je brezskrbno užival v tistem, kar je želel početi. Na oder bi stopil le, če bi mu šlo res za nohte. Stradati ni več želel. »Če bi moral ves mesec nastopati za to, da bi mirno živel leto dni, bi to storil brez oklevanja. Sicer pa niti najmanj ne pogrešam odra«. Ko je nazadnje nastopil v newyorški dvorani Carnegie Hall, je izkoristil priložnost in si ogledal predstavo Človek iz Manče, na oder postavljen roman Don Kihot. Takoj se je navdušil nad glavnim likom in se odločil, da predstavo postavi v Francijo, seveda bi sam odigral glavno vlogo in napisal nekaj glasbe. Ironično morda, prav v istem času je prevajalec njegovih besedil v angleščino Mort Shuman na oder Broadwaya postavil muzikal Jacques Brel Is Alive And Well And Living In Paris. Predstava je bila osnovana na prevodih 25 njegovih pesmi, zaradi težavnosti prevoda je Shuman besedila močno priredil in zanje pripravil preprostejšo glasbeno spremljavo. Kasneje se je Shuman celo preselil v Francijo in tam naredil solidno glasbeno kariero. Predstava Brela ni pretirano navdušila, ko so muzikal posneli tudi na filmski trak, se je priključil le toliko, da »igra« obiskovalca v gledališču. Ko je zapustil koncertne odre, se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni, filmu. Igral je v dvanajstih celovečercih, dva je tudi režiral. No, ni ravno blestel. Če si ne bi prej ustvaril imena v glasbenem svetu, bi se kot igralec težko uveljavil. Vse skupaj je na glavo postavila bolezen. Le nekaj tednov po smrti zvestega spremljevalca, njegovega Sancha Panse, Georgesa Pasqueirja - Jojoja, so zdravniki odkrili neozdravljiv tumor na pljučih tudi pri Brelu. Kmalu zatem se je preselil na otok Hiva Oa v Francoski Polineziji z željo, da bi najraje umrl sam. Zadnji dve leti je večinoma preživel na jadrnici in v privatnem letalu na poteh med Markeškimi otoki. Naklonjenost do dolgih, samotnih potovanj je strnil v izjavo: »Ker tvegaš življenje in ker si odvisen od sebe. Spet me je strah, na odru ni bilo tega tveganja. Moški ni narejen za sedenje v pisarni. Počutim se kot pri petnajstih letih, kot Vasco da Gama.« V Belgijo se je vrnil le še na zdravniški pregled, v Francijo zaradi snemanja albuma, prvega po desetih letih z novimi pesmimi. Objava plošče preprostega naslova Brel je postal nacionalni dogodek, čeprav je sam založbo prosil, naj izdaje ne spremlja velika promocijska kampanja. Morda se je celo bal, da se bo album slabo prodajal, Brel se pač ni prilagajal glasbenim trendom niti ni ustvarjal škandalov kot na primer Serge Gainsbourg. Bojazen je bila odveč, ljubitelji so celo noč pred napovedanim izidom čakali pred vrati trgovin s ploščami, že v prvem tednu je bilo prodanih milijon primerkov te introspektivne plošče. Žalobni ton večine pesmi bi morda koga zavedel, a besed trpkost in obup ni bilo v njegovem besednjaku. »Morda se zdijo moje pesmi žalostne, morda sem videti žalosten tudi jaz, ampak ni tako. Imam se za srečnega človeka,« je moral večkrat pojasnjevati. Dan po objavi plošče je že letel nazaj v Polinezijo. Leta 1978 se je njegovo zdravje močno poslabšalo. Poleti je še zadnjič obiskal Pariz, tam je ostal v bolnišnici do smrti, 9. oktobra. Pokopan je na otoku Hiva Oa, le nekaj korakov od slikarja Gauguina.

Nimam zahtev (Sans Exigences)

Jacques Brel je glavni pečat pustil v francosko govorečih deželah. Pravijo celo, da bi samo o knjigah o njem lahko napisali knjigo, čeprav je le Alan Clayson napisal njegovo biografijo v angleškem jeziku. Njegove pesmi so že v času njegovega življenja veliko prevajali v angleščino, peli so ga praktično vsi croonerji, pevci žametnih glasov, pel ga je Sting, celo Celine Dion, belgijski pevec Arno in seveda vrsta francoskih šansonjerjev. Morda je najbolj znana med temi Juliette Gréco, nekaj pesmi je napisal posebej zanjo. Njegov vpliv je tehnično seveda nemogoče izmeriti. Scott Walker in Marc Almond sta objavila vsak svoj album priredb njegovih pesmi. David Bowie je že leta 1972 posnel pesem Amsterdam in jo objavil na hrbtni strani singla, v koncertni predstavi Ziggy Stardust pa si je izposodil nekaj verzov iz pesmi La Mort. Isto je pel še na turneji leta 1996. Na Broadwayu občasno še dajo na ogled muzikal Jacques Brel Is Alive And Well And Living In Paris, pri nas ga je nedavno v obliki monodrame Senca tvoj'ga psa uprizoril Branko Završan. Brel je objavil približno 200 pesmi. Zatrdil je, da jih je še toliko ostalo le v beležkah oziroma jih ni nikoli dokončal. Za zapuščino skrbi hči France preko Jacques Brel International Foundation. Vsako okroglo obletnico smrti spremlja kakšna nova obširna pregledna zbirka. Ob 20. obletnici je bila to kolekcija desetih CD-plošč L'Integrale, kot pove naslov, so na teh zbrane vse do tedaj objavljene pesmi. Ob 25-letnici njegove smrti se je zbirka razširila na 16 plošč Boîte à Bonbons. Predvsem zato, ker so posnetki razvrščeni po dejansko objavljenih ploščah, te pa so bile predvsem v zgodnjih letih relativno kratke, v obliki 10-palčnih vinilk. Predvsem je vreden bonus − dotlej neobjavljeni zgodnji radijski posnetki iz leta 1953, ki kažejo na njegovo eruptivno ustvarjalnost v tistem zgodnjem pariškem obdobju. Kar nekaj teh pesmi je v drugačnem aranžmaju posnel dosti kasneje. Izbor, zgoščen na dveh CD-jih, nosi naslov Infiniment, navduši pa predvsem z izvrstno na novo obdelanim zvokom, posnetki, stari tudi 50 in več let zasijejo z novimi podrobnostmi, kar je pri Brelovi silni dinamični pripovedi ključnega pomena. Ob isti obletnici je izšel še trojni DVD Quand On N'a Que L'amour s sedmimi urami televizijskih nastopov, koncertnih posnetkov in intervjujev. Na vseh teh izdajah so prvič objavljene pesmi, ki jih Brel izrecno ni želel objaviti na zadnjem albumu, češ da niso dokončane. Je prav, da se avtorjevih želja ne upošteva? Potemtakem bi bili prikrajšani za vse Kafkove romane.

Letos mineva 30 let od njegove smrti. Glasba Jacquesa Brela ni izgubila prodornosti in konec koncev aktualnosti, saj nikoli ni bila posiljeno moderna. Imel je redko strast in sposobnost, da je pisal besedila, ki so »čudovito opisovala zmedo sveta«, jih umestil v spevne, a še vedno kompleksne pesmi in jih nazadnje znal od vseh najbolje interpretirati, če ne kar po gledališko odigrati vlogo na odru. Ob letošnji obletnici France oziroma Jacques Brel International Foundation že pripravlja dokumentarni film, spregovorili naj bi vsi njegovi še živeči spremljevalci. Glede na porast igranih filmov, posnetih po biografijah glasbenih ikon, ne bi bilo nič nenavadnega, če bo ob naslednji obletnici nastal tak film tudi o burnem življenju in delu Jacquesa Brela.

(Izjave so povzete iz knjige The Biography Alana Claysona in s trojne DVD-zbirke Quand On N'a Que L'amour.)

Janez Golič