Glasbeni eklekticizem

Ruralno-urbani zvoki Južne Amerike

Od cumbie in charanga preko reggaeja in hip hopa do elektronike; predstavitev argentinske glasbene scene in prepletanje višjega in nižjega, bogatega in revnega, tradicionalnega in sodobnega v glasbah Južne Amerike.

Izvirna mešanica ritmov argentinske cumbie in jamajškega reggaeja, vodilna nota charanga, vokalni preplet tradicionalnih melodij in pesmi južnoameriškega podeželja z urbanim hiphopovskim emsijanjem, globoko dubovsko-drum’n’bassovsko vzorčenje na soundsystemu, podprto s spremljavo v živo panove piščali in trobentaškim orkestrom Gorana Bregoviča, odmev brazilske sambe na kongah, zaostren v anarhičen punkovski ritem na klasičnih bobnih, v ozadju vizualne projekcije prizorov iz ruralnih Andov, prelivajoče se v psihedelično-mantrične new age vzorce, pred odrom pa nastop andskega plesnega baleta v živobarvnih tradicionalnih kostumih ... Pisani glasbeno-vizualni kalejdoskop, kjer se v ogledalih ruralnega in urbanega srečujejo in prelivajo barve številnih tradicionalnih in sodobnih zvrsti in tradicij, vsekakor zadostuje, da se ljubitelju glasbenega eklekticizma pošteno zvrti v glavi. Kot navdih za članek je mlada argentinska skupina Imperio Diablo, katere glasbena in duhovna odprtost pomeni veliko osvežitev argentinske scene, predvsem za uho poslušalca, ki se je v nekaj mesecih obiskovanja koncertov in klubov v Buenos Airesu že pošteno naveličal vedno ponavljajočih se zvokov tanga, cumbie in plesne pop elektronike, ki so v teh dneh vodilni ritmi tamkajšnjega plesnega pozibavanja.

Na splošno trenutno iz vseh argentinskih lokalov in diskotek odmeva cumbia. Ker Buenos Airesa in Argentine glasbeno ni mogoče definirati, dokler ne osvojimo tega ritma, četudi smo ga v Muski delno že opisali, ne bo odveč še nekaj besed o tej značilni južnoameriški zvrsti, ki v veliki meri določa tudi glasbena prizorišča drugih latinskoameriških držav. Cumbia izvira iz karibske obale Kolumbije, zato že po tem spada v družino latino zvrsti, ki so se razvile iz povezave treh kultur: afriške, ameriškoindijanske in evropske. Izhajajoča iz gvinejske glasbe cumbe se je med populacijo afriških sužnjev na severni kolumbijski obali razvila v ples dvorjenja, povezala z zvoki avtohtonih indijanskih instrumentov (predvsem piščali) iz indijanskih tradicij Koguis in Kuna in kasneje prevzela še španske in evropske vplive in instrumente. A izvorna kolumbijska cumbia je nedvomno afriška in tega izvora ni mogoče spregledati. To je jasno vsakemu, ki pozna ali si na YouTubu ogleda kakšnega od največjih in najbolj reprezentativnih predstavnikov te zvrsti. Nekaj imen: Toto la Momposina, Las Gaiteros de San Jacinto, Petrona Martinez, Maria Mulata. Od samega nastanka naprej pa cumbia velja za glasbo revnih množic in za vulgaren ples, ki ga prakticirajo le nižji razredi ameriškega kontinenta. Kot glasba za reveže se je širila iz Kolumbije v Čile, Peru, Bolivijo, Mehiko – v vseh teh deželah se je v povezavi s predhodnimi lokalnimi zvrstmi razvila v regionalne različice. Ker pa je povsod omejena na revne sloje in nizka produkcijska sredstva, je dejansko prevzela precej cenene oblike in se neločljivo povezala z uporabo sintetizatorjev, ki so nadomestili nekdanje afriške bobne. Posledica je sintetični turbo zvok, njegova tipična primera pa cumbia sonidera v Mehiki ali tecnocumbia v Peruju in Boliviji, obe bliže glasbi s poletnih teras nekje na hrvaški obali kakor avtentičnemu afriškemu ritmu kolumbijskega primorja. Argentina pri tem ni izjema, tudi tu je cumbia bistveno vezana na uporabo sintetizatorjev. Kot takšno ceneno sintetično plesno glasbo so jo v 90. letih popularizirale skupine, kot sta Rafaga ali Amar Azul, ki v svojih pesmih prepevajo o lahkotnih, romantičnih temah, primernih za preprosto poslušalstvo. Okrog leta 2000 najprej izgubi pozornost romantična oblika argentinske cumbie − pod vplivom ekonomske krize − v korist močnejše in agresivnejše oblike, imenovane cumbia villera. Ta se rodi v villah miseriah, argentinskih slumih oziroma favelah, revnih barakarskih naseljih okrog Buenos Airesa. Njena lirika govori o kriminalu, prostituciji in zlorabi drog, torej o vsakdanu najrevnejšega družbenega sloja. Po sporočilnosti – simpatiziranju z marginaliziranimi razredi – je blizu ameriškemu gangsta rapu, brazilski funk carioci ali glasbi angleških rude boys. Najbolj znani predstavniki cumbie villere so Los Pibes Chorros, Yerba Brava in Damas Gratis. Resnici na ljubo sintetizirana argentinska cumbia, ne v romantični ne v agresivni različici, glasbeno izostrenega ušesa ne zadovolji, drži pa, da je zaradi preprostega, lahkotnega pop ritma nalezljiva in osvaja široke ljudske množice.

Glasbeni profil argentinskega prebivalstva je v grobem naslednji: širok sloj revnega in muzikalno nezahtevnega poslušalskega substrata, ki ga sintetični plesni ritem cumbie popolnoma zadovoljuje, na drugi strain je lik argentinskega portenjosa, po vsej Južni Ameriki nepriljubljenega zaradi snobizma, vzvišenosti in arogance, ki viha nos nad to glasbo in uživa v tako imenovanih višjih zvrsteh, kot je tango; če je pripadnik mlajše generacije, pa se pridružuje MTV-populaciji plesne pop elektronike. Obstaja pa tudi izredno širok nevtralni tretji razred alternativne publike, kritične do družbene situacije in razrednega boja, ki se zateka predsvem k reggaejevskim ritmom. Že zaradi vsesplošne nagnjenosti k demonstracijam, protestu in revoluciji so ritmi jamajškega skaja in reggaeja razširjeni po vsej družbi, hkrati pa so tudi logična izbira glasbenih skupin, ki želijo tako posredovati sporočilo, nasprotovati obstoječi družbi in simpatizirati z marginaliziranimi razredi, čeprav niso njihov del. Iz istega razloga sta razširjena tudi punk in hip hop. V sodobni glasbeni zgodovini niso nič novega primeri, ko se te, pogosto družbenokritične zvrsti, povezujejo s tradicionalnimi oblikami, z muziko nižjih razredov in tudi s sodobnimi elektronskimi zvrstmi v izvirne mešanice, ki vedno posredujejo enako sporočilo: zahtevo po priznanju dostojanstva revnih in izkoriščanih slojev in/ali tradicionalnih ljudstev ter upor proti prevladujoči ameriško-evropski ideologiji, ki vsiljuje kulturne, ekonomske in politične vzorce preostalim družbam. Tovrstno sporočilo najdemo tudi v eklektični glasbi skupine Imperio Diablo. Pri njih se mešajo vplivi in oblike številnih tradicij: tradicionalne glasbeno-plesne oblike iz ruralnih Andov (bolivijska saya in tinku, ekvadorski huayno, perujski huaylash, venezuelski joropo – verjetno nima smisla predstavljati vseh teh zvrsti, lahko pa omenimo nekaj predstavnikov, katerih vpliv je pri omenjeni zasedbi očiten: Norte Potosi, Antoineta Antezana, Savia Andina, Luzmila Carpio ...). Cumbia, glasba vseh revnih Južnoameričanov, preko reggaeja, hip hopa in punka, zvrsti, vezanih na kritično preiskovanje in izjavljanje o obstoječem družbenem položaju in razrednem boju, prehaja v dub, drum’n’bass in druge elektronske oblike, temačnejše podzvrsti mainstream elektronske glasbe, povezane z uporabo visoke tehnologije civiliziranega zahodnega sveta, ki je tako preoblikoval avtohtoni svet in njegove tradicije, da njegovega vpliva in prevlade na glasbenem področju in drugje ni več mogoče ne zanikati ne ignorirati. Imperio Diablo imenujejo svoj glasbeni predlog beat villa (vaški beat) in tako nakazujejo srečanje in soobstoj (vsaj) dveh svetov, višjega in nižjega, urbanega in ruralnega, revnega in bogatega, preteklega in sedanjega. Že samo ime zasedbe predstavlja oba svetova: na eni strani se nanaša na svetovni (ameriški) diabolični imperij, ki vsiljuje kulturno hegemonijo preostalim svetovnim kulturam, na drugi strani so svet andskega podeželja in njegovi obredni plesi, kjer izstopa mitološki lik demona. Skupina tako obuja tradicionalna andska ljudska praznovanja, hkrati pa predlaga koncept glasbenega mešanja kot možnost, alternativo homogenizirajoči okcidentalizaciji. Kot pravijo člani, predlagajo neodvisnost in samostojnost s politične pozicije, kar odseva v besedilih, in mešanje zvokov brez predsodkov, ki napoveduje boj proti avtoritativni glasbi. Uporabljajo številne tradicije iz andskega sveta, vezane na uporabo charanga, majhne južnoameriške kitare, izdelane iz oklepa pasavca, in nam posredujejo enako sporočilo, kot ga nosijo te tradicije (na primer sporočilo Luzmile Carpio, ene največjih predstavnic bolivijske avtohtone glasbe, ki na spletni strani pravi, da s svojim delom širi duh Andov med bolivijskim in južnoameriškim ljudstvom, hkrati je to tudi njen upor proti napačnim zahodnjaškim kulturnim napredkom, usmerjenim proti izvornosti južnoameriškega prebivalstva. V glasbi, kot pravi, želi pokazati, da imajo podrejene kulture pomemben prispevek v obstoječem svetu, in jo uporabiti za ustvarjanje bolj harmoničnih odnosov na svetu; njen cilj je širiti mir med ljudmi ter med ljudmi in naravo.). Imperio Diablo pa se ne omejujejo na tradicije Južne Amerike, v njihovi glasbi je najti celo vpliv Balkana, saj ansambel vključuje trobentaško zasedbo, ki sledi zgledu Gorana Bregovića. Zadnjega so popularizirali filmi Emila Kusturice, čigar izredna priljubljenost v Argentini niti ni presenetljiva glede na to, da je spontanost, norost, kaotičnost in neurejenost argentinskega sveta zelo blizu Balkanu in v marsičem spominja na Kusturičev surrealizem. Na splošno je oboje pač tretji svet in oba odlikuje tudi nagnjenost h kaosu, ki ga ne poskušata odpravljati, saj ga prepoznavata kot konstruktivnega in ustvarjalnega, kot bistveno protiutež sterilnosti in mrtvilu ameriško-evropskega ideala čistosti in urejenosti. V svetu imata svojo vlogo in funkcijo tako red kot nered, tako razum kot norost, bistveno pa je ravnovesje med njima in posledično tolerantnost in temeljna odprtost za drugačno, drugo in Drugega. Imperio Diablo skupaj z drugimi južnoameriškimi skupinami, kot so mehiški Wakal, čilski Mombotour, kolumbijska Choc Quib Town in Bomba Estereo, spadajo v mlado generacijo folk beat scientistov, naslednikov večjih in na svetovni sceni že uveljavljenih imen postmodernega glasbenega sinkretizma, ki črpajo navdih iz tradicionalnih zvrsti Južne Amerike in te z urbanimi oblikami mešajo v kulturno, pogosto pa tudi politično pomenski koktajl. Mehiški glasbenik Celso Pina tako na primer prepleta kolumbijsko cumbio z zvoki evropske harmonike, avtohtonega indijanskega bambusovega strgala (guacharaca) in afriškimi ritmi, igranimi na cajo, vse to pa prežema z dubom, rapom in reggaejem. Tako nastala hibridna mešanica ritmov mehiškega podeželja in anarhije urbanih mestnih ulic je inspirirana v realnosti “Colonie Independencie”, shanty towna, ki ločuje strogo zastražena bogataška naselja Monterreya od zasilnih prebivališč skoraj sedemmilijonske množice revnega prebivalstva. Celso v pesmih sicer politike ne omenja eksplicitno niti ne govori o drogah ali kriminalu, je pa dovolj zgovorno ime njegovega albuma Barrio Bravo (kruta četrt) in njegovo posvetilo tega vsem surovim soseskam na svetu.

Mehiško-ameriški fuzijski rapcore bend Aztlan Underground meša elemente rapa, punka in jazza z avtohtono mehiško glasbo in indijanskimi bobni, piščalmi in ropotuljami, tako nastali izvirni zvok pa uporablja kot ozadje za sporočilo o dostojanstvu avtohtonih ljudstev, človeštva in zemlje. V njihovih besedilih se pojavljajo teme iz azteške mitologije, povezane z zahtevo po revoluciji, in sporočila, usmerjena proti kolonizaciji, neoliberalizmu, Svetovni banki, Cii, novemu svetovnemu redu. Južnoameriški in kubanski vplivi se odražajo v muziki bristolsko-havanske naveze Up, Bustle And Out. Pomešani z ritmi reggaeja, jazza, hip hopa in funka izražajo zahteve po družbeni revoluciji in boju proti naraščajočemu kapitalizmu.

Angleško-kolumbijski bend Sidestepper povezuje kolumbijsko cumbio z elektronsko plesno glasbo, predvsem dubom in drum’n’bassom, z dodatkom reggaeja, hip hopa, dancehalla in afrobeata. Ustanovitelj skupine, Anglež Richard Blair, priznava, da črpajo navdih iz spontanosti, toplote in iskrenega veselja do življenja, ki ga je sam odkril med preprostimi prebivalci kolumbijskih vasi in ki ga pred tem ni občutil nikjer drugje na svetu.

Slovenski publiki verjetno najbolj znan južnoameriški predstavnik sodobne folk elektronike je brazilski DJ Dolores (leta 2004 je odprl ljubljanski festival Druga godba), čigar mešanico tradicionalnih brazilskih zvokov s plesno elektroniko je inspiriral t. i. manguebeat, glasba revnih ribičev z brazilskega severovzhoda. Ime njegovega albuma 1 real kaže na resničnost teh revnih slojev, gre namreč za metaforo za drobiž, za katerega se med deprivilegiranim prebivalstvom prodajajo ilegalno producirani cedeji z muziko delovnih razredov.

Ramiro Musotto, izvrsten brazilski glasbenik argentinskega rodu (mimogrede, septembra in oktobra bo gostoval na nekaj festivalih v Franciji in Španiji), je zadnji album poimenoval Civilizacao Y Barbarye, civilizacija in barbarskost, kar že v imenu nakazuje srečanje dveh svetov, plemenskega in urbanega, folklore in elektronike. Njegova glasba je svojevrstna, a odlična mešanica brazilske plemenske ritualne muzike, latinskoameriškega folka, uličnih zvokov, kot so klici argentinskih urbanih uličnih prodajalcev, in digitalnih elektronskih beatov. Ramiro svojo glasbo označuje kot »psihedelični trip skozi in v afrobrazilsko in južnoameriško glasbo, optimistični način interpretiranja učinkov tehnologije v našem vsakodnevnem življenju in umetnosti«, predvsem pa skuša dokazati, da »dva različna in konfliktna kulturna ideala lahko soobstajata v harmoniji«.

V modernem urbaniziranem svetu učinkov tehnologije in znanstvenega napredka pač ne moremo zanikati, kar pa ne pomeni, da so tradicionalne oblike prevladane, zastarele ali da nimajo svoje resnice in pomena. Vsi omenjeni in številni drugi glasbeni eklektiki nam tako posredujejo podobno sporočilo, in sicer o pomembnosti tolerance in odprtosti za drugačno, o soobstoju različnih idej in kultur ter o nesmiselnosti vsakega reda, ki obravnava določene kulture ali družbene razrede kot manjvredne ali podrejene in jih hkrati izkorišča za zaslužek. Vsaka kultura ima svojo resnico in vsako vsiljevanje te resnice drugim je igra moči in poskus dominacije. Povedano v postmodernističnem duhu – gre za nadomestitev unitarnih moči s pluralnostjo diskurzov, za decentraliziranje (zahodnega) subjekta, za kolaps kulturnih hierarhij in reakcijo proti totalitarističnim kvalitetam modernistične, globalistične in imperialistične misli. Proti asimilacijskemu talilnemu loncu, znotraj katerega se vse razlike izgubijo in raztopijo v nedoločljivem medlem (ne)okusu, nam eklektični glasbeni projekti ponujajo ohranitev različnega. Večplastno gibanico, ki sestoji iz grenko-sladkih okusov preteklega in sedanjega, revnega in bogatega, ruralnega in urbanega. Tako nastale sladice z mešanjem različnih prepričanj in tradicij pospešujejo koeksistenco ter konstruktivno interakcijo med različnimi kulturami in tako ohranjajo prisotne multiple pomene znotraj urbane džungle sodobnega multietničnega sveta.

Vesna