Livio Morosin

Istra zunaj toka

Livio Morosin je zagotovo eden izmed najzanimivejših, najbolj plodovitih in hkrati tudi kontroverznih hrvaških glasbenih avtorjev. Na površini gre to pripisati njegovemu »tavanju« med glasbenimi žanri in sodelovanjem z zelo raznorodnimi glasbeniki, v zadnjem desetletju pa njegov poseben položaj zagotovo oblikujeta tudi njegov življenjski stil in okolje, v katerem ga prakticira.

To je »življenje popolnoma zunaj toka«, na skrajnem koncu »istrskega ipsilona«, v družbi z lokalnimi ljudskimi godci in drugimi posebneži, puljskimi rockerji, gostujočimi hrvaškimi in tujimi umetniki ter naravo. V »mističnem Vodnjanu, v neposredni bližini mumij tamkajšnjih svetnikov«, kot opisujejo viri. Ta »zajebant s presežkom čustev, bogato vtkanih v nesporen, izjemno širok in odprt glasbeni talent«, kot ga slavijo tisti bolj široki in v svet odprti hrvaški mediji, je do zdaj uresničil serijo neverjetno raznovrstnih albumov, ki so se umestili povsem zunaj prevladujočih diskografskih standardov. Tako znajo samo tisti vztrajnejši in z daljšim zgodovinskim spominom ob brskanju po njegovi glasbeni zapuščini v zares enovito avtorsko podobo povezati vse glasbene stile in izraze, s katerimi jo je prepletel: od etna in jazza preko rocka in countryja do na videz cenenega popa in celo (v tem tisočletju) določenih oblik elektronske manipulacije. Ob tem brskanju se v njegovi družbi pojavljajo imena: Gustafi, Alen Vitasović, Anelidi, Dario Marušić, Rade Šerbedžija in še kdo, temu ustrezen pa je tudi nabor hrvaških in slovenskih založb, za katere je z njimi izdajal plošče. Če nanj že gledamo z istrskega zornega kota (kar bi zagotovo, zaveden Istran, tudi sam želel), potem mu na hrvaškem prizorišču stoji ob strani samo prijatelj Franci Blaškovič (ki mu je, mimogrede, že pred leti v posneti uvod v antološki album Best Off izrekel posvetilo s takšno vsebino).

Na glasbenem prizorišču je že okroglih 30 let. Morda je že nekoliko pozabljeno njegovo zgodnje obdobje delovanja na hrvaškem prizorišču. Začel je zelo običajno, s preigravanjem rockovskih komadov s sorodnikoma Edijem in Vladom, s katerima deli isti priimek, ki se tudi enako bere, a se drugače piše. Prvi pravi prodor pa mu je uspel s skupino Gustaf i njegovi dobri duhovi − za nekatere »prvo eksperimentalno rock skupino«, za druge spet »preprosto eno najboljših glasbenih formacij bivše Jugoslavije« − s katero je deloval od zgodnjega obdobja do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi njegove svojeglavosti se mu je v glasbeni karieri prvič zapletlo že tu. Gustaf so posneli svoj prvenec z naslovom V, ki sta ga skupaj založili ljubljanska Dokumentarna in zagrebški Jugoton – kar je bil že sam po sebi precedens, vreden pozornosti – potem pa so se pričeli nesporazumi med bendom in založnikoma, tako da album ni šel nikoli v prodajo; natisnjeni izvodi so kaj hitro pridobili kultni status, danes pa so dragocena rariteta. Konec osemdesetih je skupina razpadla, a so jo potem s skrajšanim imenom Gustafi v prvi polovici devetdesetih obnovili. V njej pa Livio ni bil več stalni član, čeprav so v repertoarju ohranili vrsto njegovih skladb, izmed katerih jih je bilo nekaj uvrščenih tudi na njihov odmeven album Tutofato (Adam Records, 1994). Takrat se je že pričenjalo njegovo sodelovanje s pevcem Alenom Vitasovićem, ki pomeni njegovo najbolj pop obdobje po neke vrste alterrockovskem. V tej navezi se je predstavil kot avtor besedil in glasbe, pa tudi kot producent Vitasovićevih plošč. Začela sta s singlom, na katerem je bila Morosinova pesem Ne morem bež nje, ki je postala velik hrvaški hit, predvsem pa je bilo pomembno, da je prvič implementirala istrski melos in dialekt na hrvaško popularno glasbeno prizorišče. Vitasović je nato izdal uspešen album Gušti su gušti (Adam Records/Croatia Records, 1995), na katerem samo dve pesmi ni napisal Morosin. Sledili so uspehi tandema na različnih hrvaških »zabavnoglasbenih« festivalih, a pri tem sta se tudi razšla.

Prenehanje sodelovanja z Vitasovićem je Morosina začasno vrglo na glasbeno margino. A prav tu se začenja z današnjega zornega kota zanj prvi pravi poseben projekt. Nastajal je v letih 1996−1997, ko je s skupino Anelidi posnel ploščo provokativnega naslova I Anelidi su bili crnci; pred tem pa je z njimi nastopil na prvem hrvaškem etno festivalu v Neumu. Prav ta plošča je nakazala njegov obrat od rockovskega in pop miljeja k iskanju novih glasbenih razsežnosti, pri čemer se je oprl prav na istrsko ljudsko izročilo. Ta obrat se je dokončno zgodil leta 1999, ko se je njegovo druženje z nam dobro poznanim strokovnjakom za istrsko glasbeno dediščino in seveda tudi izbornim izvajalcem istrske ljudske glasbe Mariom Marušičem prelilo v sodelovanje. Rezultat je bil izjemen album Bura Tramontana. Seveda je bil album na Hrvaškem razglašen za etno album leta, dobil pa je tudi prestižno nagrado porin. Vzporedno s tem se je pričelo njegovo druženje z igralcem Radetom Šerbedžijo, ki si je tam na koncu istrskega polotoka kupil prebivališče, kamor se je občasno naselil; še posebno takrat, kadar na Brionih pripravlja nove gledališke produkcije. In druženje je še enkrat porodilo sodelovanje. Skupaj sta posnela zelo spodobno ploščo igralčevih interpretacij takšnih in drugačnih pesmi Orihi, orihi. Zaradi Šerbedžije je bil to seveda po zlati plošči Vitasovića njegov najbolj odmeven album in z bendom je postal nekako igralčev spremljevalni ansambel, kadar se ta odloči, da bo imel kakšen koncert. Tako je bilo tudi letos spomladi v ljubljanskih Križankah. Je pa tudi res, da mu Rade da vedno priložnost, da predstavi tudi nekaj lastnih komadov pred občinstvom, ki sicer zanj sploh ne bi nikoli slišalo. Livio in njegov matični bend igra tudi na letošnji Šerbedžijevi plošči, zbirki priredb Imam pjesmu za tebe.

Vmes med obema pa je izdal še dve zbirki: The Best Off (z dvema f-jema!) vsebuje predvsem njegove uspešnice iz vse njegove dotedanje kariere v novih aranžmajih in v novi produkciji, 3 naranče pa je zbirka vseh pesmi, ki jih je do leta 2005 predstavil na etno festivalu v Neumu. Lani je izdal svoje, po Buri Tramontani, zagotovo najpomembnejše delo, album brez naslova, s katerim je prej omenjenega nadgradil in šel še korak naprej.

Ta korak naprej je seveda predvsem v produkciji in studijski obdelavi posnetkov, pri čemer je bistveno vlogo odigralo programiranje. Poglavitna krivca za to, kar je nastalo, sta samo dva – in tudi v tem je novost te plošče, saj se je pri njej Livio bistveno odmaknil od uporabe sicer precej rockovsko zveneče spremljevalne skupine. S stalnim sodelavcem Tomislavom Šestanom sta spomladi lani na obali reke Korane – in ne v Istri! – sama posnela osnovno gradivo. Livio je na začetku prispeval glas, kitaro in klaviature, Šestan pa bas in tolkala. Potem sta šla v studio v Pulj. Tam sta posnela prispevke posameznih gostov. Med njimi je vrsta zanimivih lokalnih glasbenikov, svoj prispevek za po en komad pa sta dala tudi uveljavljena Dario Marušić in Miroslav Evačić. Nato sta se zaprla v studio v domačem Vodnjanu, kjer sta programirala in obdelovala tako pripravljen material. Rezultat: 17 v glavnem precej kratkih biserčkov nekakšnega elektronskega in rockovskega etna, katerih avtor ali vsaj aranžer je kajpada Morosin; seveda tistega večjega dela, ki črpa naravnost iz ljudske pesmi. Tem pesmim je založnik dodal še dva bonusa: pesem Volim ja Miroslava Evačića, ki sta jo skupaj odpela na hrvaški Dori 2007, in Morosinovo priredbo klasičnega bluesa Blind Willieja Johnsona. Jasno, da je zaradi tega na albumu več kot ura glasbe, ki vas s pestrostjo, posebnostjo, smelostjo in zagnanostjo sodelujočih hitro potegne vase. Ta plošča je poleg zadnjega albuma Kocijani skupine Kries zagotovo eden najbolj prepričljivih tovrstnih hrvaških izdelkov zadnjih nekaj let, Morosin pa je bil po nagrajeni Buri Tramontani s tem albumom spet nominiran za nagrado porin 2008. Več kot dovolj razlogov za obnovo in poslušanje tega, kar je do letos naredil, ter nato pozorno spremljanje tistega, kar še bo.

Zoran Pistotnik