Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Luis Bofill

Emigrant

Luis Bofill je bil rojen leta 1958 na Kubi, zdaj pa živi in dela v ameriškem Miamiju, kjer je postal eden od tamkajšnjih najuglednejših pevcev. Vsak konec tedna s skupino Luis Bofill's Band redno nastopa v nočnem klubu Hoy Como Ayer, ki deluje na znameniti Calle 8, v tako imenovani Mali Havani, osrednjem centru kubanske emigracije.

Z Luisom sva se pogovarjala v Miamiju, pred njegovim nastopom v omenjenem klubu. Na oder je prišel ob pol enih zjutraj in držal publiko na plesišču do treh. Zato ni čudno, da se po Miamiju govori, da je Luis njihov Beny Moré, eden največjih kubanskih pevcev. Luis Bofill ni le odličen glasbenik, ampak tudi dober poznavalec kubanske realnosti. Dnevnik The Miami New Times ga je leta 2001 imenoval za »najboljšo glasbeno osvežitev«, saj izvaja »najbolj vročo glasbo v okolici«.

Luis, kdaj si prišel v Miami?

Leta 1994. Pred tem sem živel in delal v Berlinu, kjer sem imel svojo skupino. Z njo smo gostovali tudi po Evropi in med slovensko vojno za osamosvojitev prišli zelo blizu vas. Nastopili smo namreč na festivalu Folkest v italijanskem mestu Pordenone. V zraku je bila napetost vojne, nas pa je med drugim posnela celo slovenska televizija.

Tvoji glasbeni začetki sicer segajo na Kubo …

Iz petja sem diplomiral na konservatoriju v Havani, študiral pa sem tudi pedagogiko in geografijo. Na začetku osemdesetih let sem zmagal na televizijskem natečaju z naslovom Ves svet poje, potem pa začel peti v skupini Cuba Nueva, ki je igrala tradicionalno kubansko glasbo in je delovala znotraj gibanja »nueva trova«. Po preselitvi v Evropo sem z raznimi skupinami, ki so igrale salso in latin jazz, nastopal na različnih festivalih in po klubih, potem pa se ustalil v Miamiju. Potreboval sem bližino Kube, in za to je Miami idealen.

Za sabo imaš tri plošče, četrta je tik pred izidom.

Prvi dve sem posnel s skupino Grupo Café Nostalgia, ki je bila hišni ansambel istoimenskega lokala. Café Nostalgia se je nekoč imenoval današnji lokal Hoy Como Ayer v kubanski četrti, v katerem zdaj nastopam, potem pa ga je lastnik Pepe Horta preselil na Miami Beach, saj je medtem lokal poznal zelo znan. Horta je mislil, da bo s tamkajšnjimi turisti zaslužil več. To se na žalost ni zgodilo, zato ga je na koncu moral zapreti. V stavbi prvega kluba Café Nostalgia je zdaj lokal Hoy Como Ayer, ki nosi ime po znani pesmi kubanske glasbene legende, Benyja Moréja. V njem že nekaj let redno nastopam ob koncu tedna.

Slišal sem, da so tukaj nekoč predvajali le glasbo iz predrevolucionarnih časov, pijače cuba libre pa nisi smel naročiti pod tem imenom, ampak si moral prositi eno »mentirito« (malo laž), saj Kuba ni svobodna.

V lokalu se je nekoč res vrtela stara glasba, ampak to z mentirito pa ne drži. Ime mentirita so si izmislili kar Kubanci na Kubi in ne v Miamiju. Pijačo pod tem imenom naročajo tam in tako posredno izražajo svoje nestrinjanje s Castrovim sistemom. Kubanci so zelo duhoviti in se znajo zabavati tudi na svoj račun.

Vrniva se k tvojim ploščam. Najprej tistim s skupino Café Nostalgia.

Prva se je imenovala Te Di La Vida Entera (Dala sem ti vse življenje). Posneli smo jo po literarni uspešnici naše pisateljice Zoé Valdés, ki zdaj živi v Parizu. Zoé v svojem slavnem romanu ogromno piše tudi o kubanskih popevkah in dobili smo idejo, da bi vse te klasične skladbe posneli v novih izvedbah. Plošča tako odlično dopolnjuje branje knjige. V Franciji je postala prava uspešnica, saj je po prodaji prišla na vrh lestvic.

Roman Dala sem ti vse življenje imamo tudi v slovenskem prevodu, Zoé Valdés pa letos pride na festival Vilenica.

Druga plošča s skupino je naš koncert v živo. Obe sta izšli leta 1999 in doživeli zelo dober sprejem, čeprav zasedba danes, tako kot istoimenski lokal, ne obstaja več. Kmalu po tem sem začel nastopati v klubu Havana Dreams Café in se zdaj nekako ustalil v Hoy Como Ayer. Po razpadu Grupo Café Nostalgia sem leta 2005 kot vodilni pevec skupine Son Del Son posnel še ploščo Costumbres, na kateri so pesmi velikega mehiškega skladatelja in pevca Juana Gabriela, izvedene v kubanskem ritmu in vzdušju. Zdaj je pred izidom novi album. Na njem sem se posvetil zelo raznolikim kulturam. Ritmom, kot sta reggae in soukus, sem vlil kubansko dušo. Producenta plošče sta Roberto Carcasses in Descemer Bueno. V dolgoletni glasbeni karieri sem nastopal s številnimi ustvarjalci. Med njimi tudi z Rubenom Bladesom, Marcom Anthonyjem, Arturom Sandovalom, Bonom, Paquitom de Rivero, Olgo Guillot in drugimi.

Ali je tvoje življenje v Miamiju politično zdomstvo?

Seveda. S Kube sem šel zato, ker se nisem strinjal s tamkajšnjim režimom. V Havani sem preveč govoril in je že postalo nevarno. Zato sem šel raje ven. Rojen sem bil pred revolucijo in nato v šoli doživel vso indoktrinacijo. Za Che Guevaro najprej sploh nisem vedel, kdo je, na koncu pa sem ga imel polno glavo. Danes praktično vsa moja generacija živi v tujini. Skoraj vsi so šli ven.

Ampak kakšne zelo hude javne politične aktivnosti pri tebi ni opaziti.

Ne, ker se tudi v glasbi posvečam bolj socialnim temam. Vendar sodelujem na raznih prireditvah. Pred kratkim sem v Miamiju, recimo, nastopil na koncertu, s katerim smo zbirali sredstva za pomoč političnim zapornikom na Kubi.

So ti vrata v domovino zaradi tega zaprta?

Da. Uradno mi tega sicer niso prepovedali, vendar je tamkajšnji sistem zelo perverzen. Takim, kot sem jaz, se lahko zgodi, da brez problemov pridemo na letališče v Havano, potem nam pa rečejo, da nimamo vstopa. Letalske vozovnice in vse drugo je predrago, da bi se igrali.

Zoé Valdés s tem nima problemov. Ona ve, da ne sme.

No, ona se res angažira. Stalno piše proti Castru in sistemu ter tudi hodi na proteste pred ambasado.

Pred dnevi sem tukaj srečal Huberja Matosa, legendo kubanske gverile in nato najslavnejšega političnega zapornika.

Ta človek je res ogromno pretrpel. Ker se ni strinjal z njim, ga je Castro za 20 let zaprl in kazen je odsedel z dostojanstvom. Danes je čista enciklopedija. Pravi, da je v zaporu samo bral in razmišljal.

Kakšno pa je tvoje stališče do kubanskih glasbenikov, ki prihajajo v Miami? Pred leti so v tukajšnji Miami Areni nastopili Los Van Van. Nekatere emigrantske skupine so zahtevale prepoved njihovega nastopa.

Jaz sem jih samo vesel, pa ne samo njih, ampak vsakogar, ki pride s Kube. Los Van Van so na nek način res pojem revolucije, saj so si že ime nadeli po enem od revolucionarnih sloganov, ampak so dobri glasbeniki. Pred dnevi je bil tu Roberto Carcasses, predstavnik nove generacije. Z njim sem celo nastopil. Tudi drugi prihajajo in skupaj koncertiramo. Ameriški State Department je pred časom sprejel dekret, po katerem je kubanskim glasbenikom prepovedano nastopati v ZDA, zato jih zdaj ni več.

Če pa praviš, da je prišel Carcasses …

Ja, ampak ne kot glasbenik. Njegov obisk je bil humanitarnega značaja. Prišel je obiskat sina, potem pa smo njegovo prisotnost izkoristili še za nastop. Ampak če se vrneva k prepovedi, bi dejal, da sem sam za izmenjavo. Naj oni prihajajo sem, mi pa tja. To pa seveda ni mogoče. Castrovi tega ne dovoljujejo.

Po uspehu projekta Buena Vista Social Club je zdaj prava poplava kubanskih glasbenikov po vsem svetu.

Res je. Nam iz Miamija s to poplavo v Evropi tudi znižujejo ceno, vendar se številni organizatorji na koncu opečejo in ugotovijo, da jih taki nastopi pridejo še dražje. Glasbeniki s Kube namreč zahtevajo tudi plačilo socialnega zavarovanja ali pa take stvari, kot je prevoz nazaj v domovino v primeru smrti in podobno. Pri nas so te stvari urejene. Jaz sem zavarovan sam in s tem organizatorjev ne obremenjujem. Poleg tega imajo mnogi kubanski ustvarjalci, ki so šele pred kratkim odšli v tujino, neurejene papirje in težko potujejo, zato pogosto odpadajo že najavljene turneje.

Na Kubi sem opazil, da so zelo dobro informirani o sodobnih trendih.

Tudi tedaj, ko sem še živel v Havani, smo vse vedeli. ZDA so blizu in tukajšnje radijske oddaje se slišijo do Kube. Ravno pred dnevi sem nastopil na neki tukajšnji televiziji, katere signal lovijo tudi tam. Med nastopom sem pozdravil hčerko, ki je ostala v Havani.

Omenil si Roberta Carcassesa. Poznam ga kot voditelja skupine Interactivo. Njihova besedila so zelo močna, recimo skladba Revolucionarji. Nekatere pa je treba brati med vrsticami, česar smo mi, ki smo živeli v Jugoslaviji, tudi vajeni.

Sva ista generacija in povem ti, da smo tudi mi na univerzi brali knjigo Novi razred vašega Milovana Đilasa, ki je bil na Kubi seveda prepovedan, nam pa je kazal pravo podobo revolucije. Čez platnice knjige smo zavili neko rusko revijo in jo tako skrivali pred ovaduhi. Tito je bil Castrov prijatelj in Titovi nasprotniki so bili tudi pri nas na črni listi. Z vami imamo precej skupnega. Recimo tipične socialistične bloke v Alamaru, predmestju Havane. To je bil jugoslovanski posel. Saj je bil Che na obisku pri vas.

No, še bolj od nas so vas zaznamovali Rusi. Ali se je njihova prisotnost kaj poznala v kulturi?

Čisto nič. Prav nobenih sledi niso pustili. Ne v glasbi, kulinariki ali jeziku.

Običajno se taka prisotnost vendarle pozna. Že Slovenija se je v zadnjih letih prav »latinizirala« in tudi naša gledališča so na festivalih v Latinski Ameriki pustila pomemben vpliv.

Ampak pri tem gre za spontano in pošteno izmenjavo dveh prijaznih kultur. Sovjetska pa nam je bila zelo grobo vsiljena, zato smo jo sovražili iz dna srca in je nismo sprejeli nikoli. Edina stvar, ki je ostala po Rusih, so njihovi stari in zdaj že razsuti avtomobili.

Po teh vplivih te sprašujem tudi zato, ker je moj kolega glasbenik, ki dela na avstrijskem veleposlaništvu v Havani, pred časom posnel ploščo hitov iz projekta Buena Vista Social Club, poje pa jih v nemščini, saj je prepričan, da bo tako lahko prišel v Nemčijo. Plošča je čista katastrofa, kot fenomen je pa zelo zanimiva.

Lahko ti omenim drug primer. V Nemčiji že dolga leta dela Roberto Blanco, črni Kubanec, ki je zaslovel z izvedbami naših pesmi v nemškem jeziku. V petdesetih in šestdesetih letih je nastopal v filmih in na televiziji ter si tako samo še utrdil slavo. Poseben paradoks je tudi ta, da se je kot črnec nato aktiviral v skrajno desničarski stranki. Pri tem pa se še piše Blanco (bel).

Tvoj repertoar je sestavljen iz številnih kubanskih klasik, ki jim daješ nove oblike. Povej mi še malo o tem.

Obožujem našo glasbeno zapuščino, predvsem naše bolere, ki so jih nekoč, recimo, izvajali Beny Moré, Rolando Laserie in drugi.

Kaj pa Celia Cruz?

Ona pa sploh. Imel sem to srečo, da sem jo osebno poznal. Še danes jo na začetku vsakega nastopa najprej pozdravim gor v nebesih in ji posvetim prvo pesem.

Marko Jenšterle