Historična Afrika

Žive legende vzhodnoafriške rumbe

Tokrat se srečujemo z eno najstarejših še delujočih vzhodnoafriških skupin ter hkrati z eno tistih redkih, ki še vedno negujejo vzhodnoafriško rumbo, ki ima svoje začetke v zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja. Skupina, ki se je v času svojega delovanja kar nekajkrat preimenovala, a hkrati ohranila jedro istih glasbenikov in prepoznaven repertoar, se v tem tisočletju imenuje Msondo Ngoma Music Band.

Msondo Ngoma Music Band prihajajo iz Dar es Salaama, glavnega mesta Tanzanije. Presenetljivo je, da smo do izida albuma The Best Of Msondo Ngoma: The True Living Legends Of East Africa (Ujamaa Records / Sterns Music, 2005/2006) komajda vedeli zanje ter slišali samo komad ali dva – pa še to s kakšne kompilacije tanzanijske popularne godbe in iz časov, ko so še delovali pod drugimi imeni. Presenetljivo zato, ker se v obnavljajoči se zasedbi, vendar z bolj ali manj stalnih jedrom glasbenikov, pojavljajo na tamkajšnjem prizorišču kot ena najbolj popularnih skupin že več kot 40 let. Izdali so že množico posnetega glasbenega gradiva v vseh mogočih formatih nosilcev zvoka. Tako jih poznavalci v dostopnih virih predstavljajo kot najstarejši bend Vzhodne Afrike in Srednjeafriške republike, ki še vedno ponuja najboljšo vzhodnoafriško rumbo, s katero v domovini navdušuje množice, s hitro razprodanimi albumi pa se tudi danes še vedno redno uvršča na vrhove tamkajšnjih lestvic. Za razumevanje konteksta, v katerem delujejo, je treba poseči kar daleč nazaj v zgodovino afriške popularne godbe. Prva poznana popularnoglasbena blaznica se je Tanzaniji dogodila že v zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja, takrat, ko so ZDA komaj pričele sprejemati zgodnje oblike jazza in bluesa, t. i. latino glasbo so hodili poslušat v igralnice na Kubo, Evropa pa je bila še daleč od kakšne podobne popularne godbe. Tam pa se je ta razširila prav s kubansko rumbo. Mladi Tanzanijci so se tedaj organizirali v glasbene klube, da so lahko skupaj poslušali plošče s to glasbo, sicer redkim dostopne, ter seveda plesali nanjo. Kubanska rumba je bila takrat tudi stalnica na radijskih valovih. Vse to je seveda nujno povzročilo, da so se lokalni bendi začeli zgledovati po kubanskih, v svoj »instrumentarij« pa so ob tolkalih in lokalnih glasbilih začeli vključevati pihala in trobila, ki so jim bila poznana iz kolonialnih pihalnih godb, kmalu pa tudi strunska glasbila, seveda zelo hitro predvsem kitare. Zanimivo je, da je to prevzemanje kubanskih, t. i. latino glasbenih vplivov v Tanzaniji potekalo neodvisno in – kot kaže – celo prej od podobnih pojavov v Kongu ali Senegalu in drugih zahodnoafriških frankofonskih državah. Šele pozneje, nekje v 50. letih – potem ko se je že izoblikovala dominantna varianta kongoleške rumbe – so tja pričeli prihajati tudi kongoleški ustvarjalci, nekateri so tam tudi ostajali in postali del lokalne glasbene scene, s tem pa se je seveda na račun starejše vzhodnoafriške širil prav vpliv njihovega stilema. Ta je za nekaj časa povsem prevladal v njegovi »zlati dobi«, po izborjeni neodvisnosti teh bivših kolonij, v 60. letih. Tanzanija si je priborila neodvisnost od britanskih kolonizatorjev leta 1961, socialistično usmerjena nova oblast pa je – podobno kot v nekaterih drugih novih afriških državah s podobno politično usmeritvijo – v skladu s socialno in kulturno politiko prevzela skrb tudi za glasbeno dogajanje. Spodbujala ga je ter ga tudi vsebinsko usmerjala k vključevanju prvin glasbenega izročila v nastajajočo enotno, vsem dostopno popularno godbo. Zaradi materialne podpore, ki je bila s tem njenim projektom povezana, se je ponudba naravnost razbohotila. Država je namreč ustvarjalcem izplačevala redne plače, deležni pa so bili tudi določenega procenta od vstopnine v socialne (družabne) klube, kjer so v glavnem igrali. To je seveda spodbudilo nastajanje novih in novih skupin, pa tudi tekmovalnost med njimi; jasno, bolj kot so bile popularne oziroma bolj kot so z glasbeno spretnostjo ali ustvarjalnostjo izstopali njihovi posamezni člani, več so nastopale in večji je bil delež od vstopnine, ki jim je pripadal poleg že zagotovljene redne plače. Seveda pa je vse dogajanje usmerjalo državno združenje, v katerega so morali biti obvezno včlanjeni, če so hoteli do teh ugodnosti.

V teh razmerah je nastala ena izmed prvih skupin v neodvisni Tanzaniji – Nuta Jazz Band. Leta 1977 se je ta skupina preimenovala Juwata Jazz Band, leta 1995 pa v OTTU Jazz Band, ko je postala reprezentativna glasbena skupina organizacije tanzanijskih trgovskih združenj. Zato je kratico te organizacije tudi postavila v svoje ime. Ker pa so se politične razmere v tej državi sčasoma seveda bistveno spremenile, bend pa je doma deloval vedno bolj uspešno in se mu ni bilo treba bati za preživetje, si je lahko (šele!) leta 2003 privoščil odhod izpod okrilja omenjene organizacije in takrat si je nadel ime, pod katerim ga poslušamo tudi danes: Msondo Ngoma Music Band. Ko je leta 2005 pri manjši vzhodnoafriško-angleški založbi Ujamaa Records izšla zbirka njihovih novejših skladb pod naslovom The Best of Msondo Ngoma: The True Living Legends Of East Africa, prvi mednarodni javnosti dostopen nosilec zvoka z njihovo glasbo, so po več kot 40 letih še vedno uspešno nastopali, in – kot kažejo dostopni viri – takrat tudi uprizorili, če ne prvo, pa vsaj eno redkih koncertnih gostovanj zunaj Afrike, v Angliji. Ta zbirka je bila dolgo pričakovana predstavitev tega benda v CD-formatu, dostopnem tudi mednarodnemu prizorišču, k čemur je pripomogel predvsem njegov ponatis in prevzem distribucije pri londonski založbi Sterns Records. Tako lahko končno tudi mi vpogledamo v bogato ustvarjalnost te ugledne tanzanijske zasedbe. Ker je zbirka za zdaj edini dostopen dokument o njihovem delu, predvsem pa tudi eden redkih, ki dokazujejo aktualno kondicijo – da ne rečem, obstoj – vzhodnoafriške rumbe, si poglejmo, kaj vsebuje. Predvsem ponuja devet že prej narejenih originalnih posnetkov, izmed katerih so bili štirje že objavljeni na njihovih tanzanijskih albumih. Spremno besedilo je, kar se tiče nekaterih informacij, žal precej pomanjkljivo. Tako na primer ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje so posnetki nastali, kateri od njih so prvič objavljeni, s katerih njihovih plošč so vzeti tisti, ki so bili že objavljeni, kdo so glasbeniki, ki so sodelovali pri izvedbi posameznih skladb ipd. Vemo le, da je avtor vseh pesmi v tej zbirki isti. To je TX Moshi William, eden izmed pevcev, ki je tudi eden od ustanovnih članov benda. Dva izmed njih sta bila ob nastanku teh posnetkov žal že pokojna, domnevam pa, da je trdno jedro skupine takrat ob Moshiju sestavljala še peterica »starih«: Roman, Maina Joseph, M. Ngurumo, Karama L. in S. Maberi. V komadih je seveda mogoče slišati, da so pri njihovi izvedbi sodelovali tudi drugi glasbeniki, da je zasedba dejansko številčnejša od omenjene šesterice. Kot dodatek k temu članku ali celo poslušanju omenjene zbirke lahko na YouTubu pogledate in poslušate posnetek skladbe, ki je na njej ni, posnetek pa je bil tam objavljen aprila 2007. Znak za domnevo, da je zasedba še vedno živahna na sceni.

Skratka, po proučitvi dostopnih virov lahko prepričano ugotovim, da so Msondo Ngoma Music Band z ohranjanjem izvorne vzhodnoafriške rumbe še vedno delujoči ekvivalent legendarnega kongoleškega Francovega Orchestra TOPK. Če vemo, da so ti prenehali delovati kmalu po Francovi smrti leta 1989 ter da seveda že dolgo ne deluje noben od legendarnih glasbenih agregatov iz t. i. zlatega obdobja kongoleške rumbe – žal njegovi ključni oblikovalci vztrajno odhajajo s tega planeta; nazadnje je konec julija letos odšel Papa Wendo, alias Antoine Wendo Kolosoy – so Msondo Ngoma Music Band zagotovo dragocen spomenik afriške kulture.

Zoran Pistotnik