Pete Herbert

Disco blaznost

Poletje ljubezni je dalo uporniško hipijevsko generacijo, ki je iskala pot za osvoboditev od spon zlaganega zahodnega sveta. Zanje je Ibiza pomenila udejanjenje takratne svobodomiselne vizije in na ta sredozemski otok so hodili uživat tudi profili, kot so Frank Zappa, Bob Dylan ali člani skupine Pink Floyd. Tako je Ibiza hitro pridobivala hedonistični sloves …

Natanko dvajset let po prvem poletju ljubezni − ko so nekateri z nastopom rave generacije govorili o drugem poletju ljubezni − se je tam znašel argentinski disident Alfredo Fiorillo, kasneje znan kot DJ Alfredo. Ta si je z borno zbirko plošč in s prav takšnim znanjem rokovanja z njimi izboril svoj položaj za gramofoni ne prav uspešnega kluba Amnesia. Ponudil je lahko le preproste mikse disca, primitivnega housa in celo Princea ali reggaeja v štiričetrtinskem ritmu s hitrostjo nekje med 90 in 110 bpm. Pa vendar je obnorel zasledovalce lastnih hedonističnih nagnjenj, ki so to glasbo vzeli za svojo, in tako se je rodil balearic beat. Ime se veže na Balearske otoke, katerih del je Ibiza, od koder so ga zabave nenasitni dopustniki odnesli s seboj domov v Anglijo. Sčasoma, ko se je elektronska glasba vse bolj plastila na različne zvrsti, so balearic beat vedno bolj začeli kategorizirati pod širše pojme, kot sta downtempo ali chill out.

In danes, dvajset let po pojavitvi balearic beata, smo priča vzponu balearic disca, zvrsti, ki je bila sicer vedno prisotna, vendar ravno zdaj doživlja svoj razcvet in s tem tudi spodbuja mnogostranski razvoj sorodnih zvrsti (na primer space disca in nu disca). Kljub imenu se ne veže več na Baleare, saj so dejanska žarišča Skandinavija − predvsem Norveška − in nekatere evropske prestolnice. Zastavonoše balearic disca in njegovih bratrancev prihajajo iz Anglije: Pete Herbert, Phil Mison in Mat Anthony, Norveške: Bjørn Torske, DiskJokke in Lindstrøm, tu sta še naše gore lista Ichisan and Nakova. Zadnji konec tedna v juniju je znova odprti ljubljanski klub SubSub, ki je pohvalno skrbel za poletno − sicer precej mrtvo − klubsko dogajanje v prestolnici, gostil ravno Peta Herberta ob podpori domačih Ichisan and Nakova. Njegovo produkcijo je mogoče najti tudi pod imeni Reverso 68, Frontera, Bakazou, Cuica, L.S.B., Optima in Optimus, kjer večinoma sodeluje oziroma je sodeloval s Philom Misonom ali Matom Anthonyjem. Njegovi komadi pa so prisotni tudi na odmevnih kompilacijah, kot so Lektroluv 007 (541, 2006), Sunkissed (Smalltown Supersound, 2007) ali Computer Incarnations For World Peace II (Sonar Kollektiv, 2008). Londončan, znan predvsem po svoji bivši prodajalni plošč Atlantic Records, je ta večer postregel z razgibanim in letnemu času nadvse prikladnim setom, s katerim je dokazal, da se tudi nižje število udarcev na minuto presenetljivo dobro obnese na plesišču.

Kako si razlagaš priljubljenost balearic disca, ki smo ji priča v zadnjem obdobju? Kako to, da ravno dvajset let po vzniku balearic beata na Ibizi prihaja do velikega preporoda balearic disca na klubski sceni?

Verjetno že ves čas obstaja takšna glasba. Toda v zadnjih letih postaja zares vedno bolj razširjena in danes že bistveno močneje seže tudi v mainstream kot nekoč. Mislim, da je bila že od nekdaj priljubljena, in kljub temu da je bila zato tudi vedno prisotna, je v preteklosti dejansko ni bilo mogoče slišati na glavnem plesišču v klubu. V sedanjosti pa so ljudje že malo naveličani zvrsti, ki jih je mogoče slišati po klubih − na primer tehna ali minimala − in menim, da zato sedaj vedno bolj intenzivno iščejo nekaj bolj muzikaličnega.

Katere so poglavitne poteze balearic disca? Kako bi opisal njegov zvok?

Ena od poglavitnih potez je vsekakor njegova eklektičnost. Uporablja tudi veliko glasbe v živo in ni odvisen samo od sintetičnega zvoka. Druga pomembna poteza pa se sigurno nanaša na hitrost glasbe, saj ta nikakor ni vezana na neko pravilo, tako didžeju odpira bistveno večji manevrski prostor, kot če bi obstajale neke strožje konvencije. V nasprotju z, na primer, housom je dejansko vedno lahko tudi počasnejši. Vse to prispeva k temu, da je glasba veliko bolj melodična in razgibana, kar zna pri plesni glasbi pogosto manjkati.

Baje naj bi v začetku julija pod okriljem Ministry Of Sound izšla Nu Balearica Compilation. Ali kakor koli sodeluješ pri tem projektu?

Res je. Član angleškega dua Lemon Jelly, producent in didžej, že mnoga leta dejaven na glasbeni sceni, predvsem pa oblikovalec, Fred Deakin, si je zamislil ta projekt in ga sedaj tudi spravil na noge. Ravno prejšnji teden sem imel možnost videti seznam skladb, ki se bodo zvrstile na kompilaciji, in dejansko so prisotni izdelki, za katere moram reči, da so mi zelo všeč. Gre predvsem za novo glasbo, ki je nastajala v zadnjih dveh letih. Z Reverso 68 sem prispeval par pesmi, prisotne je tudi nekaj moje druge produkcije.

S Philom Misonom se skrivata za imeni Frontera, Reverso 68 in Bakazou. So kakšne razlike med temi posameznimi projekti in kdaj uporabita katero ime?

Da, s Philom Misonom, ki bi ga lahko označili za starega mačka balearic disca, imava več projektov. V osnovi ni velike razlike med njimi. Različna imena po navadi uporabiva, ko najine plošče izidejo pri različnih založbah. Tako je glasba, ki jo ustvariva kot Reverso 68, bolj plesno naravnana in zato seveda namenjena za klubska plesišča. Izšla je za belgijsko založbo Eskimo Recordings in nekaj malega pri moji založbi Specialist Interest. Ime Frontera sva na primer uporabila, ko sva posnela album, ki je izšel pri danski založbi Music For Dreams. V tem primeru gre za bolj umirjeno glasbo, ki je predvsem namenjena poslušanju, če lahko temu tako rečemo. Kot Bakazou pa sva med drugim izdala tudi nekaj pri moji založbi.

Kaj pa Optimus in Optima?

Tukaj je šlo za projekta, pri katerih sem sodeloval še z dvema prijateljema in smo bili aktivni nekje pred šestimi ali sedmimi leti. Vendar stvari gredo naprej in to nista več aktualni zasedbi.

Pred nekaj leti je ekskluzivno za izraelski trg izšla promocijska plošča z naslovom Confide In Me, kjer gre za predelave pesmi Kylie Minogue. Z Matom Anthonyjem, s katerim si sodeloval pod imenom Optimus, sta tudi nekaj prispevala. Kako je nastal ta – lahko bi dejali – nekoliko eksotičen projekt?

Prvotni načrt je bil, da bi šlo za svetovno izdajo te promocijske plošče. V bistvu je angleška založba BMG dobila pravice od Deconstruction, s katero je Kylie imela v tistem času podpisano pogodbo. Tako so iskali ljudi, ki bi na novo predelali njene pesmi za promocijo njenega albuma Greatest Hits, ki je takrat izšel. Z Optimus sem prispeval dva remiksa pesmi Confide In Me. Ampak so se pri BMG na koncu odločili, da plošče ne izdajo. Vendar pa jo je bila izraelska založba NMCMusic – sicer ne vem, iz kakšnih razlogov – pripravljena izdati. Tako je nastal ta zanimiv projekt.

V preteklost si imel v Sohu v Londonu svojo glasbeno prodajalno Atlantic Records. Kako torej kot bivši lastnik prodajalne gledaš na preobrazbo trga nosilcev zvoka, ki jo je prineslo pridobivanje glasbe s spleta?

Zanimivo je, da smo v Atlantic Records, tik preden se je zaprla, ravno začeli vzpostavljati sistem spletne prodaje. Vendar je pri nas šlo zgolj za prodajo plošč na spletu in ne glasbe v formatu, ki bi bil namenjen za download. Se pa tudi sam ves čas poslužujem možnosti, ki jih ponuja splet glede pridobivanja glasbe. V resnici jo zelo pogosto kupujem tako in torej tudi sam podpiram ta trend. Seveda pa se je situacija drastično spremenila, na kar nedvomno kaže velik upad prodaje plošč po svetu.

Ali te kdaj prevzame nostalgija ob misli na prodajalno Atlantic Records? Kakšni so spomini na ta čas? Odnosi se vsekakor spreminjajo …

Da, vsekakor. Ta direkten stik med prodajalcem in stranko se mi zdi zelo pomemben, sploh kar se tiče prodaje nosilcev zvoka. Kupci se, še posebno na področju glasbe, radi vračajo v »svojo« prodajalno, saj z njo vzpostavijo neko določeno razmerje. Vendar v sedanjosti pomenijo MySpace in podobni pojavi novo platformo vzpostavljanja stikov med ljudmi. Tako smo se povezali tudi z Ichisanom in Nakovo.

Si lastnik glasbenih založb. Koliko se je z novimi mehanizmi trženja in pridobivanja glasbe spremenilo vodenje založbe, ki ni strogo komercialno usmerjena?

Seveda se tudi to področje drastično spreminja. Specialist Interest in Superdiscoteca sta zelo majhni založbi, in ko se odločimo izdati kakšno ploščo, je to v zelo majhnih nakladah. Tako pošljemo na tržišče na primer omejeno izdajo kakšne dvanajstpalčne plošče. To pomeni, da praviloma ne gre za več kot 500 izvodov, kar zagotavlja, da nam dejansko uspe tudi vse prodati. Za Specialist Interest se ravnokar se ukvarjam tudi z vzpostavljanjem našega kataloga v formatu, namenjenim za download … čeprav to pomeni, da malo zamujam (smeh). Vendar vse te spremembe tržišča še niso tako močno vplivale na vodenje in delovanje teh dveh založb. V primeru kakšne večje ali resnejše založbe je situacija seveda bistveno radikalnejša.

Kakšni so bili prvi stiki z elektronsko glasbo? Ali si – glede na to, da prihajaš iz Londona – iz prve roke doživel vznik rave scene?

Na rave sceni nisem bil od samega začetka, saj sem bil takrat še nekoliko premlad. Tako mi, recimo, leta 1986 po zakonu še ni bilo dovoljeno hoditi po zabavah. Vendar sem bil nato od leta 1988 na veliko teh dogodkih. Mnogo jih je bilo v Londonu, še prav posebno veliko pa se jih je takrat odvijalo v predmestju in tudi na deželi, in to so bili tudi moji začetki (nasmešek).

Dejstvo je, da v zgodovini elektronske glasbe ni mogoče mimo krajev, kot so London ali Chicago in Detroit pa tudi Ibiza, na katere se veže njihov lastni prepoznavni glasbeni izraz. Kateri kraj danes predstavlja najbolj vročo destinacijo?

Če se vprašamo, katero je dandanes glavno žarišče ali svetovna prestolnica, kar se tiče elektronske glasbe, je odgovor nedvomno Berlin. Življenje je tam sorazmerno poceni in standard precej visok; poleg dogajanja je tudi to razlog, da se številni sedanji ustvarjalci selijo tja, saj ta predstavlja zanje nadvse primerno in prijetno lokacijo.

V kateri glasbi pa ti osebno iščeš oziroma najdeš navdih za delo?

Ko ustvarjam, naj gre za avtorski projekt ali pa za kakšen remiks, sem zelo močno pod vplivom glasbe, ki jo poslušam v tistem času. Navdihujejo me zelo različne zvrsti. Navdih lahko tako najdem v kakšnih popolnoma novih izdajah, ki sem jih s spleta pridobil morda ravno tisti dan. Lahko pa, recimo, tudi v kakšni dvajset let stari plošči, ki sem jo pravkar poslušal in v meni vzbudi občutek, da danes tega, kar slišim, primanjkuje. Tako hkrati veliko navdiha najdem tudi v starih disco pesmih ali elektronski glasbi iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Veliko poslušam radijske postaje na spletu – v zadnjem obdobju poslušam na primer nizozemski CBS, ki je specializiran predvsem za elektronsko in disco glasbo. Pozitivna stran teh spletnih radiev je, da jo vrtijo ves dan, brez prekinitev.

In kje ga najdeš v vsakodnevnem življenju?

Navdihuje me predvsem družabno življenje, torej druženje z ljudmi in zabave. Rad izkoristim čim več priložnosti za potovanja v tuje kraje in predvajanje glasbe nekje, kjer še nisem bil. Zelo rad potujem ­– in tu najdem navdih za svoje delo.

Pina Gabrijan