Dvajset let založbe Sub Pop

Še pomnite Sub Pop, zgube?!

Zgodba založbe Sub Pop je odlično učno čtivo za vse nadobudne kulturne poslovneže, kako iz niča narediti svetovno prepoznavno blagovno znamko. Toda to ni le zgodba o uspehu. So tudi in predvsem dramatična in kritična poglavja. Čustvene in poslovne preizkušnje so v dvajsetih letih obstoja pretvorile Sub Pop v čvrsto založniško hišo, ki ima poleg preteklosti in sedanjosti tudi prihodnost.

Čeprav se zdi danes založba Sub Pop le kot ena med mnogimi, izstopa kot glasbena znamka. Če ne drugega − zaradi divje preteklosti. Masten rockovski izraz, zunanji videz njenih varovancev, dodelani ovitki plošč, zaokroženost produkcije založbe, predvsem pa podjetniška žilica in pogumna vizija osvajanja svetovnega glasbenega tržišča jo je na prehodu v devetdeseta leta prejšnjega stoletja ločilo od drugih. Kot neodvisna založba je s plejado glasnih rockovskih skupin lansirala v svet modni in kulturni trend, ki ga je industrija zabave čez noč pretvorila iz lokalnega pojava v globalni fenomen. Se še spomnite grungea? Nirvane? Flanelastih srajc? Soundgarden? Sub Pop Rock City? Mudhoney? Touch Me I’m Sick? Filma Singles s ponesrečenim slovenskim prevodom Ne meč’te se stran? TAD? Screaming Trees? Alice In Chains? Pearl Jam? V Seattlu so se s Sub Popom in druščino, zbrano okoli njega, začela devetdeseta leta! Dvajset let kasneje se ta zgodba bere kot legenda.

Sub Pop Rock City

Ribiško-pristaniško mesto Seattle na severozahodu ZDA je bilo do poznih osemdesetih let geografsko odročno in kulturno zanemarjeno območje bogu za hrbtom. V tej odmaknjenosti in zdolgočasenosti se je sredi osemdesetih porodil masten, lepljiv in hrumeč rockovski zvok, križanec trdorockovske šole Led Zeppelin, Blue Cheer, Kiss in Crazy Horse, punkovske ostrine Stooges, Dicks, Black Flag in Big Black ter garažnega zanosa Sonics in drugih marginalnih skupin iz garaž šestdesetih let. Zamaščeni dolgolasi mulci v karirastih srajcah, raztrganih kavbojkah, razpadajočih allstarkah, s kitaro v eni roki in pločevinko piva v drugi so zatresli tla. Analist Clark Humphrey je v knjigi Loser zelo natančno popisal, zbral in analitično povezal glasbene dogodke, (sub)kulturno vrenje in ulične pojave, ki so naredili Seattle za središče sveta na prehodu v devetdeseta leta, ko so se do takrat ignorantski agenti velikank in drugih založb pognali na pacifiški severozahod iskat »novo Nirvano«, ko so začeli pisati knjige in snemati filme o Seattlu in njegovi sceni. Eno temeljnih stališč, ki jih zagovarja avtor te zelo obsežne in kronološko pedantne in bogate knjige o tamkajšnji rockovski sceni, je, da nikoli ni šlo za »seattlski zvok«, ampak za skupinsko držo, Seattle attitude, ki je povezoval skupine, akterje in publiko v tem mestu in njegovi bližnji okolici. Izoliranost in odročnost sta spodbudila in oblikovala glasbeno skupnost, ki je lahko (za)živela le, če se je samorganizirala in se postavila na lastne noge. Furioznost scene, klubskih bendov, publike, fotografov, oblikovalcev, promotorjev so kar klicali širšo pozornost, do katere pa ne bi prišlo brez založbe Sub Pop.

»Skupine so bile tu pred Sub Popom, snemal sem jih pred nastankom založbe,« je pripovedoval Jack Endino, ko je jeseni 1991 kot kitarist seattelske skupine Skin Yard obiskal Ljubljano. Bil je najbolj odgovoren za prepoznaven masten rockovski zvok, ki je prišel v drugi polovici osemdesetih let iz garaž in hlevov s severozahoda ZDA. V drugi polovici osemdesetih je v osemkanalnem studiu Reciprocal Recording posnel čez sto singlov, med trideset in štirideset albumov ter kopico EP-jev in kompilacij. Med njimi so bili tudi jurišniki Sub Popa: Screaming Trees, Nirvana, Mudhoney, Soundgarden, TAD. V pogovoru s Simonom Markičem za split fanzin Mind Hook and …By The Way je še povedal: »Teh posnetkov ni hotel nihče in nekaj ljudi, ki so bili že leta del lokalne scene, je opazilo, kaj se dogaja: 'Tu so odlične skupine, moramo jih nekako unovčiti! Treba je ustanoviti založbo in to glasbo prodajati, poglejmo, kaj lahko storimo s to odlično sceno.' Uspelo jim je dobiti dovolj ljudi, ki so jim posodili denar za odprtje založbe − približno 40.000, 50.000 dolarjev.«

Navihanca Bruce Pavitt in Jonathan Poneman sta bila konzumenta, spremljevalca, fana in aktivista ameriškega undergrounda. Založbo Sub Pop sta zasnovala s ciljem dokumentirati in arhivirati lokalno dogajanje. Vzor jima niso bile le neodvisne punkovske in popunkovske založbe SST, Posh Boy, Dischord, Touch and Go, ampak tudi velika imena iz zgodovine ameriške popularne glasbe, Motown in Sun Records. Vse naštete druži izoblikovana identiteta, pa tudi brezkompromisna poslovna vizija. Tako kot je imela založba SST na začetku hišnega producenta Spota, je bil to pri Sub Popu že omenjeni Jack Endino. Za vizualno podobo je skrbel fotograf Charles Peterson, ki je s svojimi stvaritvami poudarjal glasbeno skupnost, tesno komunikacijo med skupinami in publiko. Z njimi ni prinašal obljubljenega sveta, prinašal je vonj po znoju s koncerta in poudarjal vodilo Sub Popa, da so njene skupine najboljše na odru, v živo. Prikazana neposrednost je privlekla posthardcorovsko mularijo po svetu in ta se je kljub tisoče kilometrov oddaljenemu Seattlu in ne ravno punkovskemu videzu dolgolasih mulcev v flanelastih srajcah začela identificirati z njimi in založbo. Pritegnili so jih z neposrednostjo in glasbo, ki ni bila revolucionarno nova, je pa rocku vračala njegovo primarnost, vihravost in otipljivost. Takrat, na prelomu osemdesetih v devetdeseta, ni bilo nič čudnega v Ljubljani ali Ilirski Bistrici srečati mulca, ki je nosil majico z etiketo Sub Popa na hrbtu in napisom izbrane skupine na prsih. Poslovna strategija te založbe je bila v izhodišču zastavljena globalno. Ena od domislic Pavitta in Ponemana je bil prednaročniški, ekskluzivni Sub Pop Singles Club, ki je le še spodbudil širitev občutka skupnosti čez meje Seattla in tudi Amerike. »Včlaniš se lahko za 55 ameriških dolarjev na leto, kar ti jamči, da boš vsak mesec dobil po pošti eno single ploščo,«sta razlagala Ireni Povše in Davidu Kržišniku, slovenskemu paru HardCore BUBA, leta 1990 v eksluzivnem intervjuju, objavljenem v sedmi številki slovenskega fanzina Platfuzz. »Z denarjem, ki ga dobimo od članov tega kluba, lahko tiskamo vsak mesec nove single. Hočemo izdajati hit punk single, kot je Motown v preteklosti izdajal hit soul single.«

Enostavno in neposredno poslovanje prek poštnih naročil in plačil po povzetju je omogočilo preglednost nad razpoložljivim denarjem. Politika založbe je temeljila na finančni pomoči skupinam, podobno kot je počel Motown na svojem začetku. Sub Pop je vlagal v zasedbe, turneje in opremo ter se ni držal okostenelih pravil poslovanja kot druge založbe, to je takoj pričakovati povračilo vloženega denarja. V začetku leta 1989, le leto po uradni ustanovitvi založbe, sta Pavitt in Poneman povabila angleškega glasbenega novinarja Everetta Trueja, da jih obišče in se na lastne oči in ušesa prepriča, da v Seattlu glasbeno vre. True je z vročo in navdušeno reportažo o Sub Popu v Melody Makerju vnel pozornost glasbenega tiska za tamkajšnje dogajanje. To leto, 1989, je bil na splošno prelomno za založbo. S kompilacijami Sub Pop Rock City (po istoimenski skladbi Soundgarden) in Sub Pop 200, s samostojnimi singli in velikimi ploščami, s koncerti doma in čez lužo, v Evropi, so postajali najbolj vroča rockovska roba. Z nadobudno nemško založbo Glitterhouse so bile izdaje Sub Popa hitro tudi na evropskem trgu. Pravzaprav se je še enkrat ponovila ameriška usoda, da so se prej uveljavili na stari celini kot doma, v obljubljeni deželi. Evropa s spretnimi britanskimi pisuni na čelu je ustvarila legendo o Sub Popu, ki je kmalu prerasla vse meje normale.

Izginjanje identitete

Sub Pop se je rad šalil na svoj račun in na račun svojih varovancev. Ena izmed šal, ki je krožila v vročih zgodnjih letih, je bila, da ima skupina Nirvana lasten kombi in da jih bo naredila bogate. Šala je dobila mlade v drugi polovici leta 1991, po izidu druge plošče Nevermind za velikanko Geffen, ki ostaja največja in najbolj uspešna plošča iz Seattla. Po pogodbeni klavzuli so prihajali odstotki od milijonske prodaje te plošče tudi na račun Sub Pop, kar je pripomoglo k širitvi njegovega kataloga. Vendar pa se je z uspehom albuma Nevermind spremenil pogled na svet. Ob tem, da so Seattle preplavili agenti velikank, ki so obljubljali več kot samo nebesa, je večina na sceni začela govoriti le še o denarju in poslu. To ni načelo le ustvarjalne iskrenosti in neposrednosti, ampak tudi medsebojne tovariške odnose. Vrhunec je doseglo s sporom in rivalstvom med Pearl Jam in Nirvano, ki so ga mediji le še podpihovali. Sub Pop so zapuščali prvoborci. Ostajale so zasedbe, za katere je Jack Endino že leta 1991 v omenjenem intervjuju Simona Markiča dejal, da »niso ravno dobičkonosne, na primer Dwarves, Codeine, Rein Sanction, Walkabouts. Te skupine nimajo potenciala za uspešnice, ne morejo prodati toliko plošč. (…) Odšle so, vsi so odšli. Sub Pop tako ne pokriva več seattelske scene, ta se je močno spremenila. Bendi so razpadli ali pa šli na lepše in zapustili mesto. Novi so čisto nekaj drugega. (…) Prvotna identiteta založbe počasi izginja. ‘Northwest sound’ je v zatonu, škoda. Tudi sam ne sodelujem več z njimi, ker mi dolgujejo preveč denarja.«

Založba se je v prvi polovici devetdesetih let znašla pred velikim izzivom. Devetdeseta so se njej zgodila konec osemdesetih. Grunge je medtem postal moda, ki je niso več reklamirali mulci, ampak uredniki revij, kot je Vogue. Njeni osrednji akterji oziroma zvezdniki so bili vsakodnevno pod nadzorom rumenega tiska, ki je napihoval zgodbe do onemoglosti. Če imajo danes na muhi Amy Winehouse in njenega moža v zaporu, jim takrat nista ušla Kurt Cobain in Courtney Love. Obdobje grungea se je končalo 8. aprila 1994, ko si je Cobain pognal kroglo v glavo in se pridružil »klubu 27«. Po samomoru, ki je sprožil svetovno žalovanje, je Sub Pop prodal pol milijona izvodov prvenca Nirvane in končno plačal kup računov, nabran v prvi polovici devetdesetih. Sub Pop se je s preostalimi neodvisnimi založbami sredi devetdesetih let znašel pred prepadom. Glasbene korporacije so jim pobrale vse, kar so lahko. Korporativna kultura je onemogočila artikulacijo neodvisne identitete. Vse velike zgodbe so bile končane! Nastopila je faza, ko so korporacije začele vdirati v neodvisni sektor in so vsako spontano gibanje hitro sfabricirale v visokotiražen izdelek. Januarja 1995 je Sub Pop pod težo dolgov stopil v sporazum joint venture z velikanko Warner Brothers, ki naj bi z dvajsetimi milijoni dolarjev odkupila 49 odstotkov te seattelske založbe. Tako je vstopila korporativna miselnost. Prodorno, drzno in navihano vodenje in poslovanje založbe so zamenjali resni, na univerzah izšolani pristopi. V Torontu, Bostonu in Londonu so se odprle pisarne, podružnične založbe, kar je odneslo založbo stran od lokalpatriotizma. Čas je kmalu pokazal, da je šlo za ponesrečen korporativni poskus, ki ni ustrezal obešenjaški navihanosti Sub Popa. Če se je ta na začetku poti predstavljal kot klub loserjev, zgub, se je v drugi polovici devetdesetih res znašel v takšni godlji. Načini poslovanja in perspektive založbe so napotile ustanovitelja založbe Brucea Pavitta k zanj težki odločitvi, da se je aprila 1996 povsem umaknil iz poslovanja založbe. Ni več hotel sodelovali na poti navzdol. Raje se je posvetil družini, duševni mir pa je našel v raziskovanju in prakticiranju šamanizma.

Streznitev

V lastni analizi dvajsetih let obstoja in poslovanja Sub Pop navaja tri faze. Prva so bila zgodnja, vroča leta, ko je založba prestopila rubikon, sprožila evforijo grungea in se iz obrobne spremenila v vodilno neodvisno založbo. Uspehu in prodoru so sledila huda leta, ko so podlegli korporativni miselnosti. Kljub pojenjajoči moči je Sub Pop lansiral izvajalce, kot so Supersuckers, Six Finger Satellite, Siste Double Happines, Sunny Day Real Estate, Scud Mountain Boys, Red Red Meat, The Go, ki medsebojno le niso imeli skupnega jezika, da bi ga lahko založba izkoristila kot zaokroženo gibanje. Ta ni bila več osredotočena zgolj na skupine s severozahoda ZDA in tako je izgubila lokalpatriotski naboj. Nova, tretja faza je nastopila konec devetdesetih let, ko se je na založbo vrnila nekdanja receptorka Magen Jasper in se s Ponemanom lotila politike stabilizacije podjetja. Z objavo plošče Oh, Inverted World skupine The Shins leta 2001 je nastopilo novo svetlo obdobje Sub Popa, ki se je le še stopnjevalo z drugimi, novimi izdajami. Uspešni prodaji omenjene indie pop plošče je leta 2003 sledil Give Up elektro dua Postal Service, ki je postal drugi najbolje prodajani album po Bleach Nirvane. Lani so se The Shins s ploščo Wincing The Night Away prebili na drugo mesto Billboardove lestvice. Vse to je okrepilo samozavest založbe, ki se je v zadnjih letih vrnila k izvornemu načrtu osvajanja svetovnega glasbenega trga. V dvajsetih letih je tako prehodila trnovo pot. Iz majhne, nadobudne in naivne založbe, ki se je odločila arhivirati in objavljati posnetke rockovskih skupin s severozahoda ZDA, je zrasla v globalno bombo grungea, ki jo je pohodil pohlep. Po krizi identitete v drugi polovici devetdesetih je nastopilo obdobje streznitve, ko je založba utrdila svoje smernice delovanja in je ponovno postala zelo agilna. Ob skrbi za izdaje skupin s severozahoda ZDA, kot so Mudhoney, Kinski, Thermals, budno sledi novostim na glasbeni sceni in nas zalaga z mlajšimi imeni. V zadnjih letih je tako plasirala Comets On Fire, Wolf Eyes, Album Leaf, Band Of Horses, CSS, Pissed Jeans, Fleet Foxes. Ob letošnji dvajseti so julija organizirali festival v Seattlu, na katerem so nastopile skupine iz vseh obdobij (Eric’s Trip, Seaweed, The Helio Sequence, Pissed Jeans, Fleet Foxes, The Fluid, Low, Mudhoney, The Vaselines, Iron and Wine, Flight of the Conchords, The Ruby Suns, Grand Archives, Kinski, Foals, Les Thugs, No Age, Red Red Meat, Comets on Fire, Beachwood Sparks, Green River, Wolf Parade). Sub Pop banda je bila spet skupaj in že dolgo ni bila tako močna. Uresničile so se besede Jonathana Ponemana iz intervjuja za Platfuzz iz leta 1990: »Imamo pravico, da rastemo in se razvijamo. Toda to ne pomeni, da bomo zrasli v progresivno rockovsko založbo. Imamo pa še nekaj adutov v rokavu. Smo razmišljujoči, kreativni posamezniki in lahko se zgodi, da bomo nekoč počeli popolnoma drugačne stvari. Ne bomo obstali na neki točki samo zato, ker kupci od nas to pričakujejo. Seveda, to se lahko zgodi, toda pop glasba se po naravi neprestano spreminja, razvija, in to tržišče tudi sprejema.«

BIGor