Thalia Zedek

Brez laži, brez molitve

Ko bom konec leta razmišljala o letošnji beri žlahtne rockovske produkcije, bo album Liars and Prayers v mojem najožjem izboru. Četrti samostojni album Thalio Zedek uvršča med najekspresivnejše predstavnice izpovednega rocka tega trenutka.

Ko poslušam najnovejši album Thalie Zedek, ki je pravkar izšel pri založbi Thrill Jockey, me v hipu, nekako istočasno preplavita moč glasbe in besede, ekspresija, ki jo v popolnosti začutiš le v tistih oblikah umetniške ustvarjalnosti, ki ti je najbližje. V mislih imam seveda rockovsko ustvarjalnost, kot jo sprejemam in reflektiram sama in se pogosto ne sklada povsem z obče sprejetimi pravili rockovske kritike, tudi in predvsem pri nas. Album mi med drugim v ospredje naplavi tudi moje prvo srečanje s Thalio in njeno glasbo, mišljeno dobesedno in tudi tako, metaforično. O njej ne boste brali v bleščečih rockovskih enciklopedijah, še manj v glamuroznih glasbenih revijah, polnih nenehno producirajočih zbeganih lutk, ki polnijo novice s svojimi zaslepljujočimi zasebnimi dogodki, kritiki, pa jih po liniji najmanjšega upora, brez kakršne koli kritiške refleksije in ugodja, masovno reproducirajo naprej, glasbeni uredniki vrtijo njihovo glasbo na svojih valovih − in krog je sklenjen. Kruha in iger! Brezsramno, do konca … Toda, tako, vzporedno s to dolgočasno mašinerijo se vrti in odvija neki povsem drugačen življenjski in ustvarjalni krogotok. Tudi krut in neusmiljen, v katerem se moraš kljub obilici talenta in nesporne umetniške žilice boriti, da pride tvoj umetniški izdelek do zainteresirane javnosti. Kajti ta javnost, kljub zavajajoči sliki na površini, obstaja. O tem sem prepričana, o tem me vsemu navkljub prepričujejo desetletja popisovanja tudi takih zgodb in glasbe, kot je Thalijina, o tem me prepričujejo številni glasbeni zanesenjaki in raziskovalci, ki to, kar raziskujejo, tudi dejansko živijo. Cesar v tem primeru nikakor ne more biti gol … Zaradi empatije do prezrtih vsebin mogoče nikoli nisem imela težav z vzpostavljanjem kontaktov z ustvarjalci, ki pritegnejo mojo pozornost. S Thalio Zedek sva klepetali prek elektronske pošte v letošnjem vročem juliju o vsem, predvsem o njeni zadnji plošči, pa tudi o vseh tistih vzgibih, zaradi katerih zapisuje svojo ustvarjalnost. Začetki najinega znanstva segajo v obdobje, ko je že osnovala skupino Come, odlično in eno najbolj prezrtih skupin v rockovski alternativni glasbi, skupino, kjer je ob njej tudi odličen kitarist Chris Brokaw. Spoznali smo se na koncertu v avstrijskem Ravensbrücku, davnega leta 1997, in seveda sem jo spomnila na ta koncert. Najbolj pa me je zanimalo, zakaj je tako uigrana in v vseh pogledih dobra skupina, prenehala delovati.

»Da, zelo dobro se spominjam nastopov skupine Come v Avstriji. Igrali smo na Dunaju in v mestecu čisto na meji s Slovenijo v poznih devetdesetih. Bilo je čudovito in spominjam se, da sem spoznala kar nekaj resnično v redu ljudi. Da, s Chrisom sva še vedno v kontaktih, čeprav se ne srečujeva dnevno, toda ko sva skupaj, se imava vedno odlično, sva zelo dobra prijatelja. Razpadu skupine je po moje botrovalo več dejstev, zdi se mi, da smo bili kar malce frustrirani, tako s kreativne strani kot tudi povsem poslovne. Počutili smo se, kot da smo umetniško dosegli vse, kar smo lahko, in za vse nas je bilo izredno pomembno, da se razidemo, še preden se kot skupina začnemo ponavljati ali, kar je še huje, da postanemo predvidljivi. Deset let smo nenehno igrali skupaj in mislim, da smo malce izgoreli. Razšli smo se torej iz spoštovanja do skupine in vseh naših fanov in šli samostojno vsak po svoji poti in se lotili povsem različnih stvari.«

Thalii so pri snemanju albuma pomagali glasbeniki, nekateri med njimi so z njo že dolgo, album je tudi podpisala kot Thalia Zedek Band. Na vprašanje, ali gre zgolj za srečno naključje izbranih glasbenikov ali bo skupina mogoče obstala nekaj časa, pa je odgovorila: »Ne gre za naključje, z Davom (viola) igram že skoraj sedem let in Daniel je tu še iz časov, ko je bobnal pri Come. Mel, klaviaturist, igra na vseh mojih ploščah od leta 2001, redno pa se mi je pridružil, ko so se lani razšli v matični skupini Victory at Sea. Basist Winston je bil z nami na turneji po Evropi še s skupino Come, igral je tudi v številnih bostonskih skupinah, ki sem jih imela v zadnjih letih rada. Z Davom in Danielom smo nekaj časa nastopali v zasedbi kot trio; njihov prispevek k zvoku in aranžmaju pesmi je nenadomestljiv in zelo pomemben. Toda prav za to ploščo se mi je zdelo izredno osvobajajoče, da izpostavim spet skupino. Bas in klavir sta mi omogočila, da sem se lahko odmaknila od igranja ritem kitare, ki je moja stalnica. Tako si lahko privoščim, da zaigram čiste tone melodij ali hrup ali pa sploh nič, in se osredotočim le na petje.«

Thalia Zedek je začela glasbeno pot v povsem ženski skupni Dangerous Birds. Njihov singel Alpha Romeo iz leta 1982 spada danes med vroče glasbene raritete, Smile on Your Face pa najdemo tudi na Sub Popovi kompilaciji 100. Sledilo je obdobje v bendu Uzi (1983), ki je Thalio dokočno katapultiralo med najvidnejše predstavnice neodvisnega rocka, tesno ob Kim Gordon, denimo. V zgodnjih devetdesetih je z newyorškim bendom Live Skull in njihovimi tremi albumi postavila trdne temelje generacijam glasbenic, ki so sledile. Toda šele s skupino Come je dokončno prebila zid popularnosti tako imenovanega indie rocka. Posneli so štiri albume ter številne EP-je in single in dokaj intenzivno nastopali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1998 so jo na turnejo povabile punce iz skupine Indigo Girls, na tako imenovano »multiartistično sufražetsko vajo«. (Amy Ray je to opisala kot »socialističen rockovski eksperiment, kjer ni hierarhije ne meja«.)

V vmesnih obdobjih je pogosto nastopala sama, njeni performansi so bili v stilu kabareta, vendarle pa se mi zdi, da se njena rockovska drža povsem razživi šele v skupini. Leta 2001 je izšel njen prvi solistični album Been Here and Gone (zadnji za založbo Matador). Ali je torej skupina nujna zakreativen rockovski proces ali je ustvarjati rockovske pesmi drugače, če delaš to sam ali si vpet v delovni proces v skupni, so tista temeljna vprašanja, o katerih vedno rada razpredam s sogovorniki. »Naj najprej pojasnim tvoje zadnje vprašanje: svoje pesmi slišim definitivno v kontekstu skupine. Celo v trenutku, ko jih zapisujem sama s kitaro v roki, vedno slišim tudi druge instrumente in jim podzavestno puščam prostor. Toda igranje z drugimi ustvarjalci je gotovo ena izmed stvari, ki jih imam v glasbi najraje, takrat uživam, kajti neverbalna komunikacija, ki je globoko na drugih ravneh, je resnično nekaj posebnega. To je podobno, kot da se pogovarjaš − in v tem pogovoru ima glasba lasten jezik«. Album You're a Big Girl Now(Kimchee Records)je eden mojih ljubših, predvsem zaradi tega, ker zveni tako nežno, zelo intimno, zelo osebno, samo prisluhnite skladbi Everything Unkind.Thalia se snemanja spominja tako: »Snemanje plošče je bilo zelo zabavno. Posneli smo jo v stari hiši producenta Andyja Honga, le teden dni, preden se je preselil. Povsem po naključju je bilo to le streljaj od hiše, kjer je živela moja takratna punca. Bilo je poleti in vse skupaj zelo prikladno, saj sem lahko šla zjutraj na snemanje direktno iz postelje! Toda ploščo smo posneli kar hitro, v štirih ali petih dneh.« Doslej je posnela kar nekaj priredb rockovskih klasik − Boba Dylana, Leonarda Cohena, Louja Reeda. Ključ za izbiro pesmi je strogo subjektiven, izvajalci jih izbirajo iz različnih razlogov, ali iz spoštovanja, ker so jim preprosto všeč, ali ker se vklapljajo v tisto, kar počnejo sami. Seveda me je zanimalo, kakšno je njeno stališče do priredb na splošno in kako je sama izbirala svoje favorite? Morda je v pesmi Boba Dylana You're a Big Girl Nowtista odrasla punca kar ona sama? »Za večino pesmi, ki sem jih priredila, lahko povem, da sem z njimi živela dolga leta. Sem velika ljubiteljica Bob Dylana, praktično od vedno, in to je bila tista pesem, ki sem jo po navadi zaigrala v svoji spalnici ali na žuru; podobno velja za pesem Candy Says. Toda čas, ko smo posneli ploščo You're a Big Girl Now, je bil zame še posebno pomemben; prvič sem namreč igrala v bendu pod svojim imenom, bilo je, kot da sem se prvič spustila v svet pod svojim imenom.«

Album Liars And Prayers je predvsem političen album, čeprav tudi njeno preteklo glasbeno delo vsebuje plasti političnega; gre za eksplozivno mešanico med osebnim in javnim. Vsebine so vseskozi strogo osebne, tudi temačne, intimne, v stilu velikokrat potegnejo na grenki lirizem, ki ga zasledimo na primer v poetiki Nicka Cava. Prav z aktualnim albumom Thalia Zedek dokazuje umetniško zrelost, skladbe so potencialne rockovske klasike in ne morem razumeti, kako je lahko njena glasba še vedno daleč od ljudskih množic. Ali potemtakem drži tisti rek »osebno je politično« in obratno? »Drži, čepravmislim, da gre za kliše. Po moje je osebno politično v smislu, da slehernik živi vsakdanje življenje s skrbmi, upanji in prizadevanji, toda v trenutku, ko so politični premiki, kot so vojne, umori ali represivni zakoni, ki jih sprejme vlada, gre vse tvoje vsakdanje, normalno življenje skozi okno. Toda prepričana sem, da se moj pristop in navdih pri tej plošči v ničemer ne razlikuje od mojega načina delanja glasbe na splošno.«

Ob poslušanju plošče se mi zdi, da je prav ta močna in nasilna, brutalna situacija, ki vlada tako v Ameriki kot tudi širše v svetu, ponovno žalostna inspiracija za številne občutljive alternativne glasbenice, s katerimi sem se v zadnjem času pogovarjala. Še posebno pesmi Next Exit in Begin to Exhume izpostavljata tematiko vsesplošne paranoje, ki je promovirana s politično lažjo, ki spodbuja na eni strani strah, na drugi pa družbeno nasilje, ob vsem tem pa se v imenu religije po vsem svetu še vedno bohotijo nasilje, laži, umori, vojne, koncentracijska taborišča in grozljivi zločini proti človečnosti. Body Memory in Stars spadajo med bolj osebne pesmi na albumu, s pestrim nizom vsebin, od smrti dragih prijateljev, ki so izgubili bitko z drogami, depresijo, do tistih, ki jim je onemogočen dostop do zdravstvenega zavarovanja, ko ga najbolj potrebujejo. »Kolikor bolj grem skozi pesem in glasbo, toliko bolj se lahko z njo tudi izrazim. Definitivno pa nisem kakšna »protestna« pevka. Moje pesmi so zelo osebne, toda stvari, ki se dogajajo okoli mene, vplivajo na mojo dušo, v tem pogledu se mogoče razlikujem nekoliko od povprečnega Američana.«

Thalio Zedek poznamo kot kitaristko, pevko, tudi producentko, zanimalo pa me je, kako spretno krmari med aktivnostmi v glasbenem studiu in tistimi odrskimi. »Pojem in igram na kitaro z veliko lahkoto, to mi gre res od rok, povsem naravno je in me sploh ne obremenjuje. Kar pa se produciranja tiče, je to povsem druga stvar. Sploh nisem tehnični tip in moj prispevek pri produkciji je zgolj poslušanje in izražanje želje, kaj želim slišati in kako.« Dostopnost neke glasbe še vedno določata predvsem moč in vpliv gramofonske založbe. Thalia je že s skupino Come snemala za neodvisnega giganta Matador Records, medtem ko je s prejšnjo solistično ploščo prestopila k manjši, a nič manj znameniti chicaški Thrill Jockey. »Presrečna sem, da sem pri Thrill Jockeyju, in mislim, da so bili vsi pri založbi zelo dobri do mene. Gre za manjšo založbo, kot je Matador, tako da se sedaj ne počutim tako izgubljeno v množici, kot se mi je to dogajalo pri Matadorju. Resnično me zelo, zelo podpirajo, in to je čudovit občutek.«

Že po njeni avtorski glasbi lahko sklepamo, da pozna in spremlja obilo različnih zvrsti, ne le tiste, ki jo servirajo sredinski mediji. Vseeno me je zanimalo, kaj je poslušala kot najstnica in kaj posluša danes.

»Moj zadnji nakup plošče so posnetki v živo iz leta 1987 številnih bendov, ki so igrali v majhnem klubu na Nizozemskem z imenom Vera Club. Gre za posnetke v živo bendov Dinosaur Jr., Sonic Youth, Leaving Trains, Alex Chilton, The Feelies in številnih drugih. Našla sem jih v trgovini s starimi ploščami v Portlandu v Mainu. Danes poslušam vsega po malo, od starega bluesa in jazza, noisa in pop skupin do flamenka ... Kar pa se mojih mladostnih vplivov tiče: rada sem poslušala Patti Smith, Velvet Underground, Dylana, New York Dolls in seveda veliko zgodnjega punka, pa tudi britanskega postpunka, kot so Gang of Four in The Fall.«

Z leti postaja vse bolj odločna, boljša in samozavestnejša. Kako je začrtala tanko linijo, ki ločuje igranje in angažiranje za žensko enakopravnost? Omenila sem že njen angažma na t. i. sufražetski turneji s skupino Indigo Girls iz leta 1998, njen povsem ženski bend z začetka turneje. In seveda, kakšen vpliv ima njena glasba na mlajše glasbenice ali glasbenike?

»Hvala! Poskušam le igrati dobro glasbo in pisati dobre pesmi, ki prihajajo naravnost iz srca. Nikakor ne poskušam z glasbo spremeniti sveta in nisem prepričana, da ga lahko, tako da v tem pogledu ne čutim nobenega pritiska. Kar pa se mojega vpliva tiče, upam da ta navdihuje ljudi tako, da se lahko v celoti izrazijo in da so izvirni in nikakor ne poskušajo kopirati nikogar drugega ali nemo slediti, kar je zelo popularno.«

Kot omenjeno, Thalia je še s skupino Come igrala le streljaj od slovenske meje, a nikdar znotraj nje. Se lahko nadejamo bližnjega nastopa Thalie Zedek v Sloveniji? »Upamo, da bomo jeseni, oktobra, igrali po Evropi, toda vse je še vedno v zraku. Zadnje tri plošče sem predstavljala po Evropi skupaj z Davom in Danielom, a danes je vse skupaj finančno še težje izpeljati. Toda glasba je nekaj, kar vsi radi in z ljubeznijo delamo, tako da upam, da bomo rešili tudi to.«

Varja Velikonja