Jacques Attali

HRUP − Esej o politični ekonomiji glasbe

Maska, Ljubljana 2008, 167 str.

Prevod dela, ki smo ga poznali pod naslovom Buka, saj smo ga brali v tedanji srbohrvaščini, je zares presenečenje. Vzbuja nekaj skomin in spominov na oddaljene čase, ko smo v tem prostoru pravzaprav imeli na voljo malo prevodov del o glasbi, vštevši prevode iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, ki smo jih prebirali svoje dni v socialistični Sloveniji.

Pa se spomnimo, kaj smo na primer brali leta 1986, torej takrat, ko smo vsi skupaj – no, vsaj v ljubljanski kotlini – poslušali Radio Študent, občasno listali revijo Glasbene mladine, brali Mladino, hodili na Novi rock, jazz festival in Drugo godbo. Bralni spisek ni bil obširen, zato pa ni bil slab: Adornov Uvod v sociologijo glasbe (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986), Attalijeva Buka (Beograd: Zodijak, 1983), Potkultura, značenje stila Dicka Hebdigea (Beograd: Pečat, 1980), Zvočni učinki Simona Fritha (Ljubljana: Krt, 1986), zbornik Punk pod Slovenci (Ljubljana: Krt, 1985), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur Mika Braka (Ljubljana: Krt, 1984). Ob produkciji domačih avtorjev, prevodih posameznih besedil v revijah (recimo Walterja Benjamina in Michela Chiona), raziskujočem in prodornem »sociološkem« glasbenem novinarstvu, zaradi česar so nas »ljubitelji čiste glasbe« sovražili do obisti, je sklep naslednji – del »za žuliti« je bilo malo, zato pa so bila v koraku s časom in teoretsko produkcijo. Na srečo jo je sama glasbena marsikdaj prehitevala po levi. Seznanjeni smo bili s temi razpravami, tako kot naši vrstniki na zahodu, ki so jih zanimale družboslovne in humanistične razprave ter različne ravni obravnave rocka, mladinske kulture, glasbe na splošno. V nekem smislu je šlo za »temeljna dela« s področja sodobnega proučevanja glasbe. Vprašanje ob robu, čemu se muzikologija šele v zadnjih letih odpira in se ne posveča izključno umetni muziki, bi enkrat zares terjalo posebno obravnavo. Verjamemo, da bi bila mučna, spraševala bi se o naši evropocentričnosti, elitizmu in podobnem. Tako spotoma, Attali z muzikologijo, ki je ogromno napredovala, razume precej širše in vanjo vključuje filozofske, etnomuzikološke in sociološke obravnave glasbe.

Mladen Dolar v jasni spremni besedi k malce predelani in posodobljeni Buki, po novem Hrupu, z dobrim spominom navaja, kako jo je ob njenem angleškem prevodu leta 1985 (Angleži so jo torej dobili za prevodom v srbohrvaščino) pospremil eden vodilnih marksističnih mislecev sodobne umetnosti, Fredric Jameson. Glavno odliko je videl prav v osnovni Attalijevi tezi − da glasbeni razvoj prehiteva družbene strukture in oblike materialne produkcije. S pojmi tradicionalne paradigme: »nadstavba« v svoji nematerialni obliki prehiteva »bazo«. Danes bi na podlagi sodobnih spoznanj dodali le to, da muzika ni le sredstvo za predvidevanje prihodnosti družb, marveč tudi sredstvo za sprotno proizvajanje in preoblikovanje družbenih razmerij, ki so antagonistična, nespravljiva, kot »hrup« se lahko zoperstavlja redu, statični harmoniji, a hkrati je tudi prisvojljiva, oblagovljena, podložna služabnica.

Attali, francoski ekonomist in pisatelj, pozneje znani evropski birokrat, je svetu leta 1977 zares zagodel z Bruits (pomeni tudi šum, vsekakor pa neglasbeni zvok). V predgovoru k posodobljeni in razširjeni ediciji iz leta 2001 (str. 9) pravi: »V petindvajsetih letih je veliko stvari, ki sem jih tedaj napovedoval kot prerokbo glasbe, postalo realnost ali celo banalnost: ujetost resne glasbe v slepo ulico, oglušljivost 'zabavne' glasbe, repetitivna muzika, karaoke, novi instrumenti, razvoj glasbene prakse, diktatura mladosti, nomadizem, nove oblike distribucije, boj za avtorske pravice, globalizacija, informacijska družba, urbano nasilje, užitek v ustvarjanju glasbe, brezplačnost, neuspeh cenzure ...«

Aktualnost njegovega pristopa zares pojasnjuje podnaslov knjige, torej da gre za esej o politični ekonomiji glasbe, ki preizprašuje odnos med muziko, denarjem, zgodovinskim kontekstom, kako je glasba postala blago, proizvedeno za trg, in politično oblastjo. Takšen pristop je dandanes skorajda izgnan iz šolskih klopi, iz javnega in kritiškega diskurza. Zares, Attalija bi tisti, ki so ga potopljeni v moderne kulturne študije odpravili kot ekonomskega redukcionista, morda razglasili za marksista ali ga celo opsovali kot komunista in ga s tem takoj diskvalificirali. Omemba proizvajanja vrednosti, vpetosti glasbe v ekonomska razmerja, navsezadnje tudi v ekonomijo želje pač ni modno in lagodno početje, s katerim bi si prislužili kakšno stolico v akademski hierarhiji.

Za ljubitelja »čiste glasbe«, lepega v njeni neujemljivosti, ki se je ne da ubesediti, je takšna obravnava seveda čista groza. V avtorjevem duhu bi lahko rekli, da na zahodu čislani skok v »varen objem glasbe in samo glasbe« ni nič manj tvegan in negotov.

Današnji moderni poslušalec, ki uživa ob zadnjih glasbenih muhah, se bo lahko obregnil ob kakšno izmed slabo poučenih avtorjevih razlag, drobnih površnosti pri obravnavi določenega sloga in njegovega predstavnika, kakšnemu malomarnemu sklicevanju na sicer bogate vire, toda pri tem bo zgrešil način obravnave. Nelagodje ob zarisanem historičnem gibanju in utrjevanju glasbenega reda proti ne-redu/hrupu je precejšnje. Attali (radi so mu očitali »teleologijo«) ga predstavlja skozi tri ločena zgodovinska obdobja, s tremi načini specifične ekonomske organizacije – od obdobja žrtvovanja, predstavljanja (glasba kot blago na trgu) in ponavljanja (mehanične, tehnične repetitivnosti) – v obdobje utopičnega (današnjega?) »komponiranja«, ko glasba in njena materialna in nematerialna distribucija dopuščata upanje na ekonomijo brezplačnosti in bratstva, ekonomijo daru. To je le ena plat razrešitve, ki napoveduje boljšo družbo. Druga, ki jo živimo in realno občutimo na svoji koži, je tako obdobje večjega nadzora nad »delanjem godbe« (nad »komponiranjem«, kot mu pravi Attali) kot vsakodnevno množenje oblik, diktat nepreglednega kopičenja majhnih razlik med njimi in njihovo sprotno brisanje, zasipanje trga in/ali internetnega prostora. Dolar je do avtorjevega optimizma zadržan, saj današnje stanje povečuje našo in-diferenco, vse večjo nerazločnost glasbe in hrupa, vse manjšo težo vedno novih kreacij. Argumentov ne zmanjka: zgodovinski poraz avantgarde, osamitev free jazza, komercializacija hip hopa, ravnodušnost tehno-didžejevskih kultur ipd. Strukture oblasti se očitno ohranjajo, ne da bi jim bilo treba pretirano bedeti nad glasbo.

To sta dva robova, s katerih lahko opazujemo današnje glasbeno stanje v razmerju do politične oblasti. Z drobno opombo, da ga oba predvsem opazujeta skozi zahodna očala (četudi v luči globalizacijskih procesov). Optimizmu prvega in pesimizmu drugega raje dodajmo tretjo možnost, realni godbeni aktivizem in slo po ustvarjanju »premaganih«, ki premorejo javno gesto, presežke, ki jih satelitski pogled od zgoraj ni ujel niti niso povsem izgubljeni v kapilarnem internetnem prostoru. Zdaj pa marš naprej k branju in igranju godbe.

Ičo Vidmar