DUKE BOJADZIEV

Love Is The Way

SJF, 2008

Iskanje navdiha glasbenikov pri poetih ni nič novega, pravzaprav bi lahko rekli, da so med neglasbenimi umetniki literati in med njimi poeti, ko gre za omenjeni navdih, v prednosti pred slikarji, filmarji, arhitekti in drugimi ustvarjalci. Med pesniki, ki se pojavljajo precej pogosto kot vir navdiha, je v zadnjem času najti perzijskega sufijskega mističnega pesnika Rumija iz 13. stoletja, znanega tako po svoji poeziji kot po tem, da je spodbudil ustanovitev mističnega reda dervišev mevlevi. Ker delo tega zelo čislanega pesnika bolj poznajo na vzhodu – mimogrede, v knjižni obliki je med Slovence prišel šele leta 2004! – ne preseneča, da so po njegovem opusu segali tamkajšnji ustvarjalci, denimo Mercan Dede ali Kudsi Erguner. V družbo navdušencev nad njegovo preprosto liriko, izpovedajočo ljubezen do boga in bližnjih, se je nedavno vpisal makedonski glasbenik Duke Bojadziev z albumom, ki ima že v naslovu Rumijev verz: Ljubezen je pot. Naslov pa je v angleščini, kajti Bojadziev živi in deluje v ZDA (je torej Bojadžiev), kjer je dejaven kot skladatelj za film, televizijo in druge medije. Med drugim je s svojo godbo opremil filme Pekel Danisa Tanovića in Sence rojaka Milča Mančevskega, če razkrijemo še podatek, da je njegove skladbe najti na kompilacijah, kot so Chill Out in Paris ali Marrakech Express, je najbrž jasno, da je njegova godba umirjena, meditativna in sproščujoča. No, navedene oznake ne veljajo v celoti za pričujoči album, kajti Bojadziev si je svoje posvetilo Rumiju zamislil kot niz skladb različnih vzdušij in načinov uglasbljenja ter tudi prepletanja akustičnih in elektronskih glasbil. Hkrati nas na plošči čaka tudi soočenje njegovih avtorskih skladb s predelavami makedonskih ljudskih tem. Pri slednjih je izbral tako rekoč večne uspešnice, dodobra ponarodele viže, ki jih poznamo v številnih priredbah, kot so Jovano, Jovanke, Kaleš bre Anđo ali Ne si go prodavaj Koljo čiflikot. Kljub temu da omenjene makedonske ljudske pesmi dobro poznamo, pa nas na tem albumu pričakajo v precej različnih aranžmajih, ki so podrejeni celotnemu konceptu. Igranje na akustične instrumente (klarinet, violina, viola, čelo) je asketsko ali minimalistično. Zanimivo je, da ta glasbila nikoli ne preidejo v ekstatičnost, ki je tako značilna za makedonsko godbo. Tudi uporaba dveh vokalov se ne spušča v gromko makedonsko večglasje, ki ti zna pognati kocine pokonci. Album Love Is The Way je tako umirjeno zvočno-besedno potovanje, kjer glasba zvesto sledi Rumijevi poeziji, ki jo v angleščini recitira igralec Ian Buchanan. Tudi zato plošča presega prej omenjene oznake, ki bi namigovale, da gre za lagodno lounge muziko. Bojadzievu je s spretno uporabo različnih postopkov uspelo ustvariti samosvoje zvočno delo, ki prečka žanre in je nekje na pol poti med uglasbeno poezijo ali zvočno knjigo in pretanjeno filmsko godbo. Zato je album treba užiti v njegovem popolnem scenosledu ter pozorno prisluhniti Rumijevim besedam, čeprav se zazdi, da je ustvarjalcu popustila pozornost in da je na sicer prepričljiv in fluiden album sem ter tja pripustil kakšno malce preveč pogrošno glasbeno temo. A iskati popolnost ne bi bilo v skladu s samo idejo tega albuma, zato naj na koncu zapišemo, da se je Bojadziev v nasprotju z marsikaterim makedonskim etno ali jazz izvajalcem v širokem loku izognil fusionu in new ageu in se ga že zaradi tega dosežka izplača poslušati.

Mario Batelić