Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Pina Gabrijan

BOYS NOIZE

Oi Oi Oi

Boysnoize Records, 2007

BOYS NOIZE

Oi Oi Oi Remixed

Boysnoize Records, 2008

V ne tako zelo zadnjem času bi bilo težko spregledati pravi val izvajalcev, ki se očitno navdihujejo pri francoskem dvojcu Daft Punk. (Vendar je treba izpostaviti, da se niti duftpunkovcema s kasnejšim himničnim, stadionsko orientiranim in na simptome grandomanije spominjajočim delom nikakor ni uspelo več približati temu, kar sta naredila s prvim albumom Homework, ki je izšel pred več kot desetimi leti.) Med temi je tudi nova zvezda na berlinski sceni Alexander Ridha, ki se skriva za imenom Boys Noize. Hamburžan, rojen leta 1982, se je pri enaindvajsetih letih preselil v samo vrelišče evropske elektronske scene in je že kar dobro konsolidiran na svojem področju. Odlikuje ga predvsem njegova klientela za remikserske storitve, med katero so se znašla zveneča imena, kot so Depeche Mode ali Tiga. Njegovi izdelki pa so izšli tudi pri eminentnih založbah International Deejay Gigolo Records, Turbo in Kitsuné Music. Ridha, ki se najavlja z neskromno krilatico »Fuck off new rave ... and bring back the party techno«, je svoj prvenec, izdan pri njegovi založbi Boysnoize Records, poimenoval Oi Oi Oi. Vsekakor gre za precej drzen naslov, česar pa za sam izdelek žal ne gre trditi, saj iz njega veje precej naivnosti. Album dejansko daje vtis, da bi lahko bil posnet tudi pred petimi leti ali več in tudi takrat ne bi ravno sezul nogavic, kaj šele strgal hlačk − kar bi si skorajda lahko obetali glede na naslov. V ušesa bode vtis o pretiranem naprezanju z bistveno premalo učinka, kar razkrije že prvi komad, in s to slabostjo je prežeta večina plošče. V veliki večini se preveč vehementno in brez pravega občutka poslužuje repeticije in jo zdrajsa do obnemoglosti, s čimer gre učinek v popolnoma napačno, utrujajočo smer. Hkrati pa daje Oi Oi Oi vtis precej nekoherentnega izdelka, česar pa mu morda glede na držo, ki jo Ridha očitno poskuša zavzeti, ne gre očitati. K sreči pa druga polovica albuma le da slutiti nekoliko večjo prisotnost fantazije. Brez razočaranja se lahko zataknemo za Shine Shine, ki ima mimogrede res zelo prikladen naslov, ali se radostno zastrupljamo s Vergiftet. Na albumu se znajdeta tudi dva remiksa, in sicer Frau I-Robots in Feistin My Moon My Man. Slednji se − kljub sentimentalnosti, ki ni ravno kompatibilna z idejo o party technu − izkaže za enega boljših komadov na pričujočem izdelku, kar nas lahko le prepriča o tem, da so Ridhove vrline verjetno res bolj v sferi remiksanja kot lastne produkcije. Tako nam na koncu ostane v spominu več »boysa« kot »noiza«, zato tudi ne zasluži več kot en sam »oi«.

Boys Noize je po lanskem prvencu letos na trg lansiral še Oi Oi Oi Remixed, ki prinaša devet remiksov, ki so prišli izpod prstov drugih ustvarjalcev. Edino remiks otvoritvenega komada and Down je ustvaril s Siriusmom – ki je sicer tudi varovanec njegove založbe in je ime, od katerega si verjetno gre v prihodnosti še kaj obetati – in zadnji Frau, pod katerim je naveden PUZIQe, kjer pa gre dejansko za dvojec Boys Noize in D.I.M. Večina remiksov daje občutek dovršenosti, ki je ob poslušanju izvirnikov pogosto manjkal; kot da bi se končno odprli ventili, ki jih je imel Ridha premočno zategnjene zavoljo nekoliko naivnega seganja po bombastičnosti. Prvemu komadu, ki ga družno lepo obdelata Siriusmo in Boys Noize, sledi Feadzov remiks Lava Lava, ki se z vesoljsko zafunkanostjo in poživljajočim tempom izkaže za enega boljših prispevkov. Komad Oh! je v bistvu edini, ki bolje zveni v izvirniku, kljub temu da je remiks prišel izpod prstov A-Traka, ki je 1997. z rosnimi petnajstimi leti osvojil naslov DMC World Champion. Sta si pa A-Trak in Boys Noize ravno za september omislila malo svetovno turnejo. Drzna remiksa sta prispevala še Rus Proxy in Francoz Para One, z remiksom Shine Shine pa prispeva svoje še Berlinčan Apparat. Ta se je leta 2000 pridružil T. Raumschmieru pri vodenju založbe Shitkatapult, drugače pa je znan tudi kot muzikalični priležnik Ellen Allien. Končni vtis je, da je bistveno boljše slišati, kako mladega Alexandra Ridho precej nemilo obdelujejo njegovi kolegi kot pa njegove avtoerotične eskapade. Čeprav torej njegov prvenec res ne izzveni najbolje, pa ga gre vsekakor pohvaliti, da je očitno znal izbrati prave ljudi za predelavo svojih umotvorov, kar je rezultiralo v precej razveseljujoči plošči remiksov.

Pina Gabrijan