CALEXICO

Carried To Dust

City Slang, 2008

Resda so Calexico raziskovali predvsem področje, zapisano v njihovem imenu, a so se mnogokrat podali čez meje Kalifornije in Mehike. Nekaj razširjenih obzorij lahko pripišemo dobremu odzivu, ki so ga doživeli v Evropi, kar jim je posledično prineslo križarjenje po evropskih koncertnih odrih, spotoma so v svoje vrste vzeli še nekaj nemških glasbenikov in novi vplivi so se kar sami vtihotapili v njihov zven. Izlete v elektroniko, postrock z jazzovskih pridihom, nazadnje jih je zaneslo celo v elektrificiran U2-jevski rock, so tokrat omejili na slog, ki je značilen zanje. Torej napol lebdeč, akustični, šepetajoč puščavski rock z natančnimi odmerki mehiškega mariachija. Njihova nestrpna ustvarjalnost bi zlahka pripeljala do prevlade kvantitete nad kvaliteto. Ne mine leto brez dolgometražnega albuma, če to ni redna plošča, pa zagotovo kakšna, namenjena le ljubiteljem in na prodaj le na koncertih in preko njihove spletne strani. Medtem ko nekateri potiskajo dolžino albuma nazaj proti 30 minutam in ponujajo le 10 pesmi (R.E.M., Beck …), Calexico za šalo spišejo 14 solidnih skladb in dodajo en morriconijevski instrumental.

Če so se na Carried To Dust omejili slogovno, za potrebno raznolikost skrbi vrsta gostujočih pevcev in pevk. Ti se podobno kot mehiški mariachi le previdno vključujejo v večinski avtorski delež Joeyja Burnsa, zdi se, da kljub veliki pretočnosti zamisli in pristopov na koncu prevlada nekakšen celosten pogled, celosten zvok Calexica. Tokrat celo najbolj zaokrožen in dosleden doslej.

Po vrsti odličnih plošč bi bilo že nemogoče pričakovati še en kvaliteten preskok, še posebno če so glavne vrline nove plošče pesmi kot take. Na njem ni »nove« Ballad Of Cable Hogue niti Crystal Frontier, ni izstopajoče uspešnice, ki bi po drugi strani postavila v senco preostale komade. Carried To Dust je neverjetno izenačena zbirka, brez pravega vrhunca, a tudi brez praznega teka. Temu pritiče ponotranjena lirika, v triminutne pesmi položeni vtisi s potovanj, ki so zaradi te omejitve le izseki, prizori brez zaključene zgodbe. Vsekakor pa še en odmik od prejšnje plošče Garden Ruin, ki je bila angažirana, jezna, pod vtisom politike Georgea Busha. Tega srda je tokrat le za vzorec, ostali so le trpki vtisi nepoboljšljivosti sveta. Političnemu komentarju se sicer niso povsem odrekli. Morda je taktično v uvod postavljena skladba Victor Jara's Hand, ki nekako nadaljuje angažma s predhodne plošče in je nastala pod vtisom koncertiranja v Čilu oziroma je spomin na nasilno smrt tega čilskega upornika. Že Two Silver Trees pa odmakne pogled od političnih intrig in se preusmeri v abstraktno, impresivno pripoved. Zagotovo je vrstni red skladb nastal po tehtnem premisleku, če niso bile nekatere pesmi celo napisane s celostnim vtisom v mislih. Ploščo najbolj logično sklene Contention City, ki le še migota nekje na obzorju puščave.

Janez Golič