CAMERATA LABACENSIS

Beethoven / Mašek

ZKP RTV Slovenija, 2007

Naša nacionalna radiotelevizijska hiša nadaljuje izdajanje odličnih plošč v zbirki Klasika in ena od teh je tudi pričujoči CD klavirskega kvarteta Camerata Labacensis, ki pa ga ne smemo zamenjati z istoimenskim komornim orkestrom. Tega je ustanovil violist Franc Avsenek, ki igra tudi v tem kvartetu, sicer je bil dolga leta solistični violist simfonikov RTV, še vedno pa poučuje na ljubljanski akademiji za glasbo. Tudi preostali člani zasedbe so dobro znani – pianistka Nevenka Orešič Leban, med drugim bivša urednica za komorno glasbo na Radiu Slovenija in glasbena kritičarka, dolgoletni koncertni mojster simfonikov RTV, violinist Karel Žužek, ter violončelist Stanislav Demšar, ki še vedno zaseda položaj solističnega čelista Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v katerem igra že 43 let.

Dva klavirska kvarteta, ki ju lahko slišimo na plošči, sta bila v živo posneta pred dobrimi tremi leti na mariborskem Lentu; tedaj so glasbeniki sicer izvajali tudi Mahlerjev klavirski kvartet, ki pa ga na plošči ni. Zelo zanimivo ozadje ima Beethovnov Klavirski kvartet v Es-duru, op. 16, ki je pravzaprav »aranžiran aranžma«; legendarni skladatelj je namreč navdih zanj našel v Mozartovem Kvintetu za klavir, oboo, klarinet, rog in fagot, KV 452, ki je pisan v isti tonaliteti in za isto zasedbo kot leta 1796 nastali Beethovnov Kvintet za klavir, oboo, klarinet, rog in fagot, op. 16, ki ga je skladatelj kasneje zelo uspešno priredil za zasedbo klavirskega kvarteta, napisan pa je bil ravno v času, ko so se začele Beethovnove težave s sluhom. Teh v glasbi nikakor ni slišati, vsekakor pa je jasno prisoten Mozartov vpliv, morda še najbolj prav v allegru uvodnega stavka Grave − Allegro ma non troppo. Zares čudovito je odigran spevni drugi stavek Andante cantabile, kjer skupna igra glasbenikov doseže nemara najvišjo raven. Sklepni rondo kvartet konča v duhu njegove celotne kompozicije, iz katere vseskozi vejeta radost in iskrivo muziciranje.

Nemara še zanimivejša je zgodba precej bolj neznanega, a prav tako izvrstnega skladatelja Gašparja (tudi Kašparja) Maška, ki se je rodil na Češkem, a je večino življenja preživel v Ljubljani, kjer je tudi umrl. V svojem času je pri nas veljal za eno vodilnih glasbenih osebnosti in bil zelo uspešen kot dirigent orkestra in zbora filharmonične družbe, plodovit skladatelj (npr. Slovenska uvertura, 1870) in glasbeni pedagog, vsekakor pa zelo »odločno angažiran za slovensko stvar«, kot se je izrazil muzikolog dr. Dragotin Cvetko. Ob poslušanju štirih stavkov njegovega Klavirskega kvarteta v c-molu (ki ga pri nas pred pričujočo ploščo nismo imeli posnetega) takoj postane jasno, zakaj so ga uvrstili na ploščo poleg Beethovnove skladbe, saj si oba kvarteta delita ekspresivno radost in z iskrivo dobrohotnostjo nagovarjata tako izvajalce kot poslušalce. Čeprav je Maškov kvartet pisan v molu, je zelo optimističen (v šali lahko rečemo, da zveni precej durovsko), morda le z izjemo nekoliko bolj introvertiranega tretjega stavka Adagio con espressione. Uvodni Allegro brillante takoj pozdravi z mozartovsko obarvano(!) razigranostjo, ki ji sledi dobrovoljni valček Scherza, v katerega skladatelj igrivo vključi citat ljudskega napeva Moj očka ima konjiča dva. Delo sklene veseli, virtuozni Allegro assai.

Seveda gre od klavirskega kvarteta, ki ga sestavljajo tako eminentni glasbeniki, za katere bi nedvomno lahko rekli, da je vsak virtuoz na svojem instrumentu, pričakovati nič drugega kot globoko doživeto interpretacijo in izvrstno tehnično izvedbo skladb. V tem smislu plošča nikakor ne razočara; priporočam jo predvsem za kakšno sivo in deževno jesensko popoldne, ki bo ob poslušanju mimogrede spet postalo sončno.

Tine Vučko