Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič
THE DEAD SCIENCE
Villainaire
Constellation, 2008
Če bi prevajali dobesedno oziroma bi se držali strožjega slovenskega prevoda, bi t. i. progresivni rock pravzaprav morali prevesti kot napredni rock. Že sliši se nekam tuje, in če lepo s časovne distance premotrimo vpliv in pomen progresive, je kaj hitro jasno, da pri izbirčnejših kritikih tovrstna glasba ni prestala testa časa in vrednot. Ko tehniške vrline pretehtajo vsebino, je znak za alarm.
Kanadska založba Constellation je pred dobrim desetletjem postala zavetišče »nove« progresive, predvsem po zaslugi orkestra Godspeed You! Black Emperor. Prav oni so dali »naprednemu« rocku nov zalet, zasuk v angažirano smer, medtem ko je tehniška zverziranost šla v tretji plan. Še dlje so artistične tendence zapletli Xiu Xiu s pristopom lo-fi in pretresljivo osebno dramo. To omenjam, ker so bili tesno povezani prav z The Dead Science, skupino, ki je svoj tretji album (ali četrti, če štejemo ploščo, ki so jo objavili še pod imenom The Sweet Science), objavila prav pri omenjeni založbi. Trio iz Seattla spada nekam vmes – v področje, ki ga pravzaprav obdeluje malo skupin. Zavedajoč se starih zablod so pesmi omejili na tri, štiri minute, še vedno pa jim ta okvir ponuja dovolj prostora za številne zasuke in navznoter obrnjene ritmične bravure. Pevec Sam Mickens z drhtečim glasom obvladuje širok spekter občutij, a le redko sprošča, raje zadržuje in ustvarja ozračje moralnega pragmatizma in nihilizma. Z uporabo kitarskega staccata vzpostavlja napetost, ki pridobi dodatno razsežnost ob intervenciji godal. Njihove ambicije potem razvidno segajo nad Deerhoof in US Maple. Suspenz nenadnih preskokov še nadgrajujejo s teatraličnimi vložki, njihova glasba omogoča jasen pogled na oder majhnih osebnih dram, ki se običajno končajo tragično.
In potem skoraj ne moremo mimo starih zlih slutenj. Pesmi, polne zasukov, le redko ponujajo do konca izpeljano linijo. Ker tudi med posameznimi zapisi praktično ni premorov, se brez spremljanja izpisa na prikazovalniku CD-predvajalnika poslušalec znajde na potovanju brez cilja in zavetja. Mar album pravzaprav vsebuje le en, 40-minutni zapis, kar dvakratno presega stare progresivne standarde? »K sreči« vmes brez opozorila zapeljejo v kakofonijo ali celo v komorno atonalnost, potem so bliže kakemu rocku v opoziciji ali artističnim pretenzijam z začetka osemdesetih. Ker zmorejo obilo lastnega karakterja, vse skupaj na koncu le zveni dovolj samosvoje, da jim je vredno prisluhniti. Morda le preveč znajo.
Janez Golič