Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

DEATH VESSEL

Nothing Is Precious Enough For Us

Sub Pop, 2008

Death Vessel je bend Joela Thibodeauja, v katerem na novi plošči uteleša spoj rocka in folka, urbanega in ruralnega, ki izrazno, lirično črpa iz območja neizgovorljivega, neimenljivega in s tem kroji tanko in prosojno čustvovanje v nezmožnosti njegove utelesitve skozi krhek glas na meji otroškega in androginega. Čeprav se ta glas krhko, negotovo, ponekod celo s pridihom otroške naivnosti zajeda v vseprežemajočo melodičnost njegovih mehkih balad, vpetih v lasten lirični univerzum, ki skuša izraziti neizrekljivo, ravno v tem zevu izgubi navidezno naivnost. Zato je njegov glas upravičeno negotov, mestoma celo monoton v pletenju čudovitih, srce božajočih melodij, ki na ravni pomenskosti izpričuje lastno nemoč z bolečim grlom, ki ga ne boli od kričanja temveč od zadržanosti. In ravno na tej ravni zamolčanega, tihega glasu se razpira moč pričujočih pesmi, tisti rahel srh, ki veje iz najboljših skladb v tradiciji kantavtorstva, kamor se Death Vessel z drugo ploščo Nothing Is Precious Enough For Us, prvencem za seattelsko založbo Sub Pop, gotovo in suvereno umešča. Zanjo je Joel uporabil široko paleto glasbenikov raznovrstnih korenin, te mojstrsko krojijo v skupinsko izkušnjo, ki jo mirno vpnemo v struje sodobnega folka, ki zvedavo brska po zgodovini in jo preči z izkušnjami sodobnosti, od Iron and Wine do Bonnieja Princea Billyja. Plošča se v svoji zasnovi rahlo odmika od zvočnosti prvenca Stay Close iz leta 2005, ki je pohajkovala po zapuščini ameriške koreninaste glasbe in se navezovala tudi na sodobnejše odmeve ameriške alternativne godbe. Ta se še vedno prikrade v glasbo, vendar v ospredju ostaja akustična kitara, v ozadju pa občasno tlijo tudi nenavadne kombinacije zvokov in aranžmajev v razplastenih in okostenelih pesmih. Vendar te ne težijo k radikalni okleščenosti in hrapavosti. Dediščino folka, od Apalačev do ritma vojaških koračnic in ragtima, jazza in sodobnega rocka, mehko vpenja v glasbo, ki spaja zgodovino z izkušnjo sodobnosti in ne nazadnje ustvari povsem samosvoj milje, ki preko nezmožnosti kričanja kriči od zakrite, utišane ekspresivnosti, ki samo čaka na vaša pronicljiva ušesa.

Luka Zagoričnik