TOUMANI DIABATÉ

The Mandé Variations

World Circuit, 2008

V začetku leta je po dveh desetletjih izšla nova solistična plošča malijskega igralca kore, Toumanija Diabatéja. Konec osemdesetih let je njegov prvenec Kaira kot prvi solistični album s tem starodavnim zahodnoafriškim glasbilom pomenil preboj Diabatéja med (mednarodno) zelo cenjene instrumentaliste tega dela celine. Vse plošče, ki so sledile, pa je Toumani posnel z drugimi večjimi ali manjšimi zasedbami oziroma gosti in novo solistično delo je bilo po vseh teh letih že težko pričakovano. V Muski smo virtuoza, starega dobrih štirideset let, omenili v obdobju 2005 oziroma 2006, ko je izdal albuma s spremljevalno zasedbo Symmetric Orchestra in s sedaj pokojno malijsko legendo Alijem Farko Touréjem. Ob preverjeni produkcijski zasedbi založbe World Circuit pa je nastala skoraj uro dolga plošča osmih skladb, ki jih najbolje oriše sam naslov – variacije mandskega glasbenega izročila. To je sicer osnova The Mandé Variations, k čemur pa je Toumani dodal sodobne izpeljanke oziroma nadgradnje omenjenega izročila ter njegove osebne zunanje vplive zahodne popularne glasbe ter tradicionalnih godb »od Mavretanije do Španije in do Indije«, kot se je izrazil sam. Plošča prinaša tri avtorske skladbe, preostale so priredbe tradicionalnih. Nekatere izmed teh so se sicer že pojavile na katerih od Diabatéjevih prejšnjih albumov, a v skoraj popolnoma spremenjenih različicah. Album je praktično od začetka do konca pravi balzam za ušesa in glasbenik se je samo znova potrdil kot upravičeno eden najbolj priznanih igralcev kore v zadnjem desetletju. Toumani igra na tradicionalno staro koro, v nekaterih skladbah pa tudi na sodobno, a še vedno akustično − ta se od predhodnice razlikuje predvsem po drugačni vpetosti strun oziroma uglasitvi. Slednjo je Toumani iznašel sam in jo zaradi svojega »orientalskega« zvoka imenuje kar egiptovska. Skladbe prinašajo ugodje melodičnosti, ki ima meditativni in občasno nekoliko melanholični prizvok. Vse pa so popestrene z igrivimi uvodi, ki vsebujejo reference na nekatere avtorjeve starejše skladbe ali glasbene navdihe. Prav posebni pa so občasne inovativne improvizacije ter izleti v impulzivnost na ravno pravih točkah za večjo dinamiko celotne slike. Pri tem je zvok v celoti neposreden in tako čist, tako da se lahko slišijo vse nianse pri njegovem božanju kore. Vse pesmi so posvečene njegovim prijateljem oziroma duhovnim mentorjem in glasbenikom. Pri nekaterih to povedo že sami naslovi. Med njimi je tako skladba Kaounding Cissoko, posvečena pred leti umrlemu vrstniku, senegalskemu koristu omenjenega imena, ki je igral v zasedbi Baabe Maala. Kot veliko malijskih ustvarjalcev v zadnjih dveh letih je tudi sam posvetil skladbo prijatelju in glasbeniku Aliju Farki.

Z gotovostjo lahko že sedaj trdimo, da je The Mandé Variations eden bolj presunljivih akustičnih izdelkov, ki so letos prišli na zahodna tržišča z afriške celine. Za ljubitelje malijske oziroma mandske glasbe na splošno pa je to skorajda obvezna plošča, z njo bo nedvomno tudi lažje razumeti razvoj in preplet tradicije in moderne glasbe tega dela Zahodne Afrike. Toumanija Diabatéja se bo na krajši turneji dalo jeseni slišati tudi na izbranih evropskih prizoriščih, aprila letos pa je gostoval celo na nekaj koncertih Björk.

Janez Pirc