Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc

NEIL DIAMOND

Home Before Dark

Lost Highway, 2008

Leta 2006 smo v Muski (št. 9-10) pisali o takrat novi studijski plošči Neila Diamonda 12 Songs, ki je nastala pod taktirko Ricka Rubina. Plošča je jasno nakazala, da Neil Diamond še zdaleč ni rekel zadnje besede. V zadnjem desetletju in pol se je spopadel tako z reinterpretacijami pesmi iz muzikalov in starih filmov (As Time Goes By) kot s country popom (Tennessee Moon), se poklonil svojim začetkom z albumom priredb standardov iz zlatih časov Tin Pan Alleyjev in Brillov, snemal božične pesmi ... Njegova izvedba božičnega standarda O Holy Night nedvomno spada med antologijske. Naredil je tudi projekt Three Chord Opera, konceptualni album, ki pa je ostal bolj ob strani. Zanimivo je bilo pričakovati, kako in v kaj se bo razvila naveza Rubin-Diamond. Vendar pa je jasno eno: če bo šlo tako naprej in bosta še sodelovala, bo njuna praksa primerljiva z nizom Cashevih albumov pri Rubinu. Neil Diamond je 12 Songs namreč nasledil s svojim najbolj zrelim delom do zdaj, vsaj takšno je mnenje spodaj podpisanega. In tudi tokrat z Rubinom. Če je že 12 Songs prinesla nekaj najboljših Diamondovih pesmi vseh časov, denimo Hell Yeah, je album Home Before Dark to prakso še nadaljeval, dopolnil in presegel. Pa ne mislim samo na odlično Pretty Amazing Grace, ki jo je Diamond predstavljal na vseh mogočih TV-postajah in zanjo posnel tudi zanimiv spot, ampak gre za dejstvo, da je album odličen kot celota, da se na njem Diamond ponovno pokaže kot odličen pisec, pevec in izvajalec, in to že drugič zaporedoma v zadnjih treh letih. Presune že uvodna If I Don't See You Again, sedemminutna umetnina o ljubezni in minljivosti. Potem je tu že omenjena Pretty Amazing Grace in Another Day (That Time Forgot) z Natalie Maines, One More Bite Of The Apple, Forgotten (Rubin v večini ohranja diamondovski zvok, vendar ga aranžmajsko skrči na najnujnejše in je zato tudi učinek večji in boljši, kot če bi interpretacijo požrle orkestracije) in tako naprej do pesmi Slow It Down, ki je nekakšna programska pesem »novega« Diamonda v zanimivi blues maniri. Album konča naslovna pesem, šestminutni povzetek njegovega stremljenja pri ustvarjanju nove glasbe in spopadanja z minevanjem.

Album Home Before Dark je album zrelega ustvarjalca v tistih letih, ko se lahko zgodi dvoje: ali nisi več »vital artist« in vsevdilj drilaš svoje največje uspešnice ali pa imaš še kaj povedati in si to tudi upaš (beri: srečaš producenta, ki zaupa vate in iz tebe potegne najboljše). In si pripravljen tvegati in iti naprej. Neil Diamond je bil zadnja leta videti precej utrujen in naveličan. Dobro, izdajalo ga je zdravje, ampak na letošnjih promocijah plošče je videti popolnoma prerojen in pomirjen s seboj, z drugimi in posebno s svojo kariero. Pričujoča plošča je med drugim tudi plošča o dostojanstvenem staranju, v katerem je še vedno dovolj prostora za upanje in tveganje. Ključna beseda je »home«: prostor, kjer najdemo mir, a še prej je treba potovati, tvegati in iskati svetlobo.

Album je med drugim prišel na prvo mesto lestvic v ZDA in Veliki Britaniji, v prvi polovici leta pa je bilo baje prodanih pol milijona izvodov. Diamond naj bi tako podrl rekord najstarejšega izvajalca z albumom na prvem mestu – leta 2006 je bil to Bob Dylan, letos pa ga je Diamond namahal s svojimi 67 leti. Če boste že kupovali, si priskrbite različico z DVD-jem, poleg tega pa sta na razširjeni verziji še dve priredbi: Nilssonova Without Her in Dylanova Make You Feel My Love.

Matej Krajnc