DOGHOUSE ROSES

How've You Been (All This Time)?

Yellowroom Music, 2008

Zgodba gre približno tako: Paul Tasker in Iona Macdonald sta proti koncu leta 2005 sproščeno srkala rdeče vino in poslušala dobro staro glasbo ter se odločila, da bosta nekaj naredila. Med letoma 2006 in 2007 sta posnela dva minialbuma (EP), ki sta doživela odobravanje kritikov in odločitev za album seveda ni bila težka. Napisati je bilo treba še nekaj pesmi in najti nekakšen koncept, ki bi njunemu prijetnemu škotskemu alt-folk-rockovskemu zvoku dal dodatno podstat. Nastal je album How've You Been (All This Time). Tasker in Macdonaldova sta že prekaljena glasbenika – on je cenjen kitarist in pisec (Davie Lawson), ona je med drugim nastopala z zasedbo Willard Grant Conspiracy, kritiki pa so jo primerjali s Sandy Denny in Lindo Thompson, nekateri tudi z Gillian Welch. Vendar vse te reference ne bi kaj dosti štele, če bi naredila slab izdelek. Pa ga nista. Plošča je zanimiva in poslušljiva; prijetne pesmi s korektnimi besedili, od katerih morda najbolj izstopa ravno tista, ki jo je podpisala Iona Macdonald: Pilgrim's Tale. »Stari spomini in pozdravi stisnjenih rok so nedvomno očarljivi. / Prepotovala sem zlate dežele, a nikjer našla topline, ki mi jo daje tvoj objem.« Skoraj vse pesmi (vse, razen omenjene, je podpisal Tasker) imajo nekakšen pridih spominov in potovanj (po poti vsakdana skozi različne dežele, v katerih subjekt išče mir, srečo in ljubezen, najde pa tudi kaj manj lepega), vendar pa se zdi, da Pilgrim's Tale najbolje povzema ta koncept. Uvodna pesem Gone There se začne: »Rojena sem bila v letu Vola,« zaključna Earth and The Breeze pa se konča z vrsticama: »A zemlja in sapa, ki sta jo tistega dne rešili, / popotnico varno spremljata na njeni poti.« Pilgrim's Tale je kot četrta pesem nekje med začetkom in sredino, a lahko mirno rečemo, da je osrednja.

Ploščo je produciral Malcolm Lindsay, ki ga morda poznate po delu z Willard Grant Conspiracy. Doghouse Roses sicer ne premoreta vzdušja folk noir s plošč te zasedbe, njun album tudi ne pomeni kakšne večje prelomnice na alt-folkovski sceni, prepričan pa sem, da ga ne boste poslušali samo enkrat.

Matej Krajnc