JAKOB DYLAN

Seeing Things

Columbia, 2008

Uvodna pesem solističnega prvenca Jakoba Dylana spominja na žlahtna bluesovska izročila, iz katerih so se vedno in pridno učili najboljši. Nekateri so bili presenečeni, ko se je odločil, da bo stopil iz konteksta svojega matičnega benda Wallflowers, s katerim je v devetdesetih ustvaril nekatere boljše dosežke sodobnega rocka mlajše generacije. Medtem ko so drugi distorzirali do onemoglosti in obupovali, je njegov bend s sledenjem klasičnemu rockovskemu izročilu ustvaril dober antipod vsej neopunkovski ali kakšni koli že produkciji. Znotraj klasičnih rockovskih prijemov je ustvarjal ne zgolj sodobno glasbo, ampak tako, ki se trudi biti kozmična, čeprav ji to vedno ne uspe; po tej plati so njegove najboljše pesmi, denimo One Headlight, spominjale na zlate čase rockovskih himen, ki dandanes izginjajo ali pa so jih sposobni ustvariti le še nekateri izbranci, po navadi takšni, ki so jih znali delati že nekoč: Springsteen, Fogerty, Petty, Young ... Znotraj benda se je Dylan tudi laže izognil teži svojega priimka, ki nikakor ni lahka. A kot kaže, se je odločil tvegati in se pokazati v samostojni različici, kar je vsekakor pogumen korak.

Rick Rubin velja za enega velikih odrešenikov popularne glasbe. Ima občutek in vizijo in oboje mu je pomagalo pri revitalizaciji karier velikanov, kot sta Johnny Cash in Neil Diamond. Pri prvencu Jakoba Dylana je vedel, kam je treba meriti – k sporočilnosti. Naj se rocker umakne piscu. Nobenega benda, zgolj pesmi, glas, kitara in tu pa tam kak skromnejši glasbeni dodatek, ki naj bi nadgrajeval zvočno sliko. Včasih motijo predvsem kitare, zdi se, da je rubinovski zvok že malce izpet, šabloniziran. Med najboljšimi dosežki so, denimo, uvodna pesem Evil Is Alive And Well, Valley Of The Low Sun, ki govori o posledicah zdajšnje ameriške politike, Something Good This Way Comes, ki od daleč spominja na kakšnega Pettyja z albuma Wildflower. Dylanov glas je ponekod že rahlo prežgan, kar daje besedilom dodatno žlahtnost. Album kot celota tako odslikuje pisca, ki zmore ustvariti presežke, vendar se včasih tudi malce prehitro zadovolji. A ne razumite me napak – Seeing Things je dober album, najboljši v svojih countryjevsko-bluesovskih trenutkih (uvodna) in tistih bolj prežganih, vmes pa lahko včasih tudi kaj pogrešimo. Jakob Dylan je pogumno zastavil, prihodnost pa bo pokazala, ali bo kot, denimo, Springsteen kombiniral bend s solistično dejavnostjo in predvsem, kje bo ustvaril še kakšne presežke – na obeh frontah ali se bo poskusil znebiti nepotrebnega že slišanega na solističnih projektih.

Matej Krajnc