FLEET FOXES

Fleet Foxes

Sub Pop, 2008

Če izvajalec prihaja iz Seattla in povrhu snema za priznano založbo Sub Pop, že davno ne pomeni več, da gre za zapoznel odmev grungea. Fleet Foxes bi iz tega kroga našli ohlapno primerjavo le z napol »našimi« The Walkabouts, a še vedno s pomembnimi razlikami. Nase so opozorili leta 2006 z maksi singlom Sun Giant, ampak potencial je pač treba potrditi z dolgoigrajočo ploščo. Album, ki ne nosi posebnega naslova, ni odgovoril na zgodnje vprašanje, ki se je porodilo ob poslušanju singla: kam in kako se bo skupina razvila, če je to sploh njihov namen? Fleet Foxes zvenijo, kot bi se zanje čas ustavil sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kar jih posebej označuje, so večglasne harmonije, a se vedno ustavijo pri svojih poglavitnih vzorih: Crosby, Stills, Nash and Young, The Byrds, v najboljšem primeru Beach Boys iz obdobja Smile, v izrazito melodičnih trenutkih celo Simon and Garfunkel. Akron/Family, Animal Collective in drugi folk-rock preroditelji so lahko mirni. Nekaj pa je treba skupini le priznati. Njihov baročni harmonični pop je izdelan in dopadljiv, kar nevarno nalezljiv, a pod površjem precej cenen, zgolj sproščen, zamaknjen, kar poduhovljen, brez izražene zavesti o tukaj in zdaj. Morda se zgodovina le ponavlja in se po menjavi več generacij ultraidealistični pristop zdi mlajši populaciji nekaj svežega in kul. Nekaj, kar dojemajo kot neškodljiv, poželjiv eskapizem. Drugače si ne znam razložiti vrsto izrazito pozitivnih ocen te plošče tudi izbirčnejših kritiških peres. Že uvodni trenutki mantre Sun It Rises razkrivajo njihov horizont, ki se dalje le utrjuje skozi motive neokrnjene narave – zgolj prispodobe ali ne, zamrznjene reke, toplo sonce, zlato nebo, rdeče veverice s kakšno neuslišano ljubezensko prošnjo; vse to je že davno izginilo iz besednjaka sodobne rockovske govorice. Če pa že, je poleg vedno sled ironije, vsaj distanca, razmislek o lastnem početju. Fleet Foxes pa pojejo, kot da se jih nobena sodobna frustracija še ni niti dotaknila. Če odmislimo to, da se poslušalec prepusti njihovim sanjarijam, je prvenec povsem prijetna zvočna podlaga za kakšno drugo početje (še bolje ne-početje). Če bi človek za hip pozabil na vse, kar se je v popularni glasbi zgodilo v zadnjih 40 letih, bi bila to ena boljših plošč leta – 1968.

Ne gre spregledati naslovnice – slika nizozemskega renesančnega slikarja Pietra Brueghla The Elderja, Blue Cloak. V knjigi Hrup (Glej Knjige) eno od njegovih slik, Boj med pustom in postom, lepo pojasnjuje Jacques Attali. Slika sicer ni ista, motiv in sporočilo pa sta podobna. Brueghel v mizansceni široko predoči spopad med pogansko razuzdanostjo in krščansko urejenostjo, med harmonijo in disonancco, med hrupom in glasbo. Fleet Foyes so na strani reda.

Janez Golič