BOGDANA HERMAN

Bogomila

Folk Slovenija, 2008

Debelih trinajst let je minilo od Starih ljudskih, s katerimi nas je Bogdana Herman zapeljala v čutni svet bodisi (napol) pozabljenih bodisi preslišanih ljudskih pesemskih biserov, med katerimi jih je veliko posvojila že v študentskih letih, ko jo je nemirni duh šestdesetih nosil vse od prepevanja popevk in protestniških pesmi do akustičnega eksperimentalnega kultnega ljubljanskega benda Salamander, snemanja za glasbenonarodopisni inštitut in kmalu zatem skorajda logično tudi do sodelovanja s takrat edino neodvisno etnomuzikologinjo Miro Omerzel in njenim takratnim sotrudnikom Matijem Terlepom. Preroških trinajst let smo vztrajno čakali, da Bogdana v življenje prikliče še tiste balade, ki so do sedaj ostale nezapete, tiste drobce kolektivnega spomina, za katere se dozdeva, da so se v eroziji časovnih, družbenih in prostorskih neprilik že zdavnaj sesuli v prah. Vztrajnost je lepa čednost in letošnja pozna pomlad je tako le prinesla dolgo željeni album Bogomila, ki ga je v cerkvici na otoku sredi Blejskega jezera skupaj s cimbalistom Andijem Sobočanom, varovancem legendarnega Miška Baranje, članom Marko bande in Kreslinove oživljene Beltinške bande, pravzaprav posnela že pred sedmimi leti. Plošča na svojstven način zaznamuje njeno tridesetletno glasbeno ustvarjanje, ki ga odlikuje skrbno motrenje razdalj med lingvističnimi, stilskimi in ritmičnimi značilnostmi teksta ter izborno estetiko njihovih upesnitev, iskanje paralel med zaznavnim svetom, čustvovanjem ter družbenimi okoliščinami sveta prednikov z doživljanjem sebe in sveta tu in zdaj. Vezni člen med temi oddaljenimi svetovi je ravno pevkin glas, ki ga naravni akustični odmev cerkve in pritajeni zvoki iz ozadja mehko prepuščajo temu, čemur ne moremo reči naključje, ampak kvečjemu resonančno in občuteno doživljanje prostora, v katerem lahko elegantni pesemsko-glasbeni prevodi starih ljudskih sedanjost le požlahtnijo. Oplemenitenje pa je poleg nekaterih ljudskih klasik doletelo tudi nekaj balad, ki jih je pred desetletji že prepevala v Triu Terlep (Mlinar in smrt, Spevaj nama, Katica, Lepa Vida) – slednje so se z modrostjo odrskih in življenjskih izkušenj ter zrelostjo poustvarjalnega talenta še bolj »pobogdanile«. Sedemkrat se tudi oglasijo melanholične Andijeve cimbale, ki v pevkino doživeto interpretacijo znanih prekmurskih balad vnašajo še bolj lirične odtenke.

Sicer pa se nam njen glas, opevajoč dušne in geografske krajine od Rezije do Prekmurja, razgalja kar sam, z neprekosljivo interpretativno močjo, v kateri se lomijo krhke ločnice med bolečino in užitkom, smrtjo in življenjem, tišino in glasbo, med danes in včeraj, med izvajalcem in poslušalcem. Zato kljub distribucijskem krčem, zvestim spremljevalcem tovrstnih »tihih« izdaj, srčno upam, da bo Bogomili uspelo najti pot do vseh črtomirjev in črtomirk, ki še čakajo, da jo spoznajo.

Katarina J.