BILLY JOEL

The Stranger (THE 30th Anniversary Legacy Edition)

Sony Legacy, 2008

Minilo je petnajst let, odkar je Billy Joel izdal zadnji studijski pop album, River Of Dreams, naslednje leto pa bo dvajset let, odkar je prišel na svetlo vsaj zame njegov najboljši album Stormfront s pretresljivo balado Leningrad. Petnajst let sem čakal, da bi si Joel premislil in naredil spet kaj novega v popularni glasbi, vmes pa sem se tešil s kompilacijami in zbirkami uspešnic, kot je bila multicedejevska My Lives, o kateri smo pisali tudi v Muski. Letos so pri njegovi matični založbi na novo obdelali in ponovno izdali čeden kupček njegovih albumov, od katerih je trenutno najbolj zanimiva ponovna izdaja Strangerja, albuma, ki je avtorja tudi komercialno dokončno ustoličil na piedestalu velikih pop legend. A bilo bi krivično, če bi ga odpravili z oznako »legenda popa«. Je predvsem prefinjen songwriter, ki je znal ustreči tako občinstvu kot samemu sebi. Njegovih predstrangerskih pesmi, kot so Piano Man, Captain Jack ali New York State Of Mind, se ne bi sramoval noben t. i. rocker pesnik, pa tudi pozneje je s pesmimi, kot sta Goodnight Saigon ali Leningrad, ustvarjal pop mojstrovine, prave uglasbene kratke zgodbe. Ko je leta 1977 končal snemanje albuma The Stranger, se je pojavilo vprašanje, ali naj nanj uvrsti tudi popevčico, ki jo je sicer napisal, a se mu je zdela preveč sentiš. »To je bila pesmica za ženskice,« je dejal v nedavnem intervjuju ob ponovnem izidu plošče. »A vsi so mi govorili: nor si, če ne daš te pesmi na ploščo. Velik hit bo. Nisem vedel, kaj naj, a veliko izbire nisem imel − to je bil moj peti album za založbo in nobeden od prejšnjih ni bil zares velika uspešnica. Bal sem se, da me bodo odpisali.« Pesem Just The Way You Are je leta 1977 in 1978 dolgo kraljevala na lestvicah in ostala ena njegovih najbolj znanih; po njej so posegali najrazličnejši drugi izvajalci. Tudi njemu je sčasoma prirasla k srcu, čeprav se je vedno zavedal, da je zlorabljena približno tako kot Yesterday zasedbe The Beatles. Iz subtilne pop balade je postala zlajnan sentiš, ki so se ga lotevali vsi že napol pozabljeni pop pevci in tudi nekateri zvezdniki, ko so nujno potrebovali novi hit. Seznam pesmi na albumu The Stranger se bere kot zbirka največjih uspešnic. Poleg že omenjene Just The Way You Are so tu med drugimi še pesmi She's Always A Woman, Only The Good Die Young in Scenes From The Italian Restaurant, ki bi z malce drugačnim aranžmajem zlahka počivala tudi na kakšni plošči Toma Waitsa iz tistega obdobja. Po tem albumu Billy Joel vse do leta 1993, ko je prenehal snemati pop albume, ni imel kakšne večje komercialne luknje − že naslednje leto je izdal album 52nd Street s pesmimi, kot sta Honesty in My Life, leta 1983 pa, denimo, album The Innocent Man s šestimi velikimi uspešnicami. Nič kaj manj uspešen ni bil že omenjeni Stormfront (1989). Albumu The Stranger ni kaj očitati, tej ponovni izdaji (ob 30. obletnici) pa. Dobite jo v dveh različicah, in sicer kot dvojno zgoščenko (na drugi je posnetek koncerta iz Carnegie Halla, 1977) ali pa kot 2x CD + DVD z dokumentarnim gradivom in vsem, kar spada zraven. Očitki? Predvsem to, da je nova obdelava naredila hudo silo zvočni podobi plošče. Sodobni prijemi škodujejo subtilnosti glasbe in aranžmajskim odtenkom – v studiih zdaj vse naspidirajo in skompresirajo, da je udarno in glasno, odtenke pa uničijo. Poleg tega bi lahko dodani koncert manj rezali in sekali. Zakaj ne morejo nikoli dodati vsega z vsemi vmesnimi podrobnostmi, od začetka do konca, da bi bil šov res šov? Pristaši to izdajo seveda moramo imeti, že zaradi omenjenega dokumentarnega gradiva, kar pa se koncerta tiče, je tudi pol Joela bolje kot nič, a če bom hotel zares poslušati omenjeni album, bom iz omare potegnil vinilko ali pa katero od zgodnejših izdaj na zgoščenki.

Matej Krajnc