Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Mario Batelić

MARC RIBOT'S CERAMIC DOG

Party Intellectuals

Pi Recordings, 2008

Z vsemi žavbami namazan newyorški strunar Marc Ribot se je pred kratkim oglasil s svojim, kot sam pravi, prvim rockovskim projektom. Oziroma če ga spet citiramo, v bistvu ne gre za projekt, marveč za stalni bend, ki naj bi, spet po Ribotu, poizvedel, kaj se bo zgodilo, če odpravi vse pomišljaje v oznakah, ki so krasile nekatere njegove projekte, na primer »punk-latin« Cubanos Postizos ali »punk-aylerovski« Spiritual Unity. Eden redkih glasbenikov, ki ga cenijo, njegove zvočne usluge za svoje projekte najemajo tako rockerji kot jazzisti, od Roberta Planta do Johna Zorna, se je v novem bendu, triu, ki ga zaokrožata Shahzad Ismaily na basu in moogu ter Ches Smith za bobni in elektroniko, lotil brezkompromisnega soočanja in sožitja številnih in kar se da raznolikih zvrsti ter zvočnih postopkov. Funk, »eksotika« (kot so jo igrali v 50. letih prejšnjega stoletja), elektronika (tako plesna in novovalovska kakor tudi avantgardno iščoča, z meandriranimi in razslojenimi zvočnimi teksturami), odkruški južnoameriških tradicionalnih godb, ambiental, hrup, punk, no wave – vsi ti in še kakšni drugi idiomi se gnetejo in družijo prek kitare v njegovem naročju. Kot vedno, ko gre za eklektičen miks, končni izid ni odvisen le od sestavin, marveč od veščih rok, ki se jih lotijo.

Tukaj Ribot, kot smo od njega vajeni, med stilemi jadra suvereno in poznavalsko ter s posebno pozornostjo za nepričakovan odriv ali zastranitev, tako da vsaki od uporabljenih zvrsti doda samosvoj preobrat. Čeprav je že na prvi posluh jasno, da gre za eklekticizem, kakršnega se ne upa lotiti prav vsak, ki zna obračati nekaj akordov in proizvesti nekaj dobrih zvočnih efektov, se v novi glasbi našega precej rednega koncertnega gosta ta eklekticizem izkaže za povsem naravnega in samoumevnega. Album se presenetljivo – kolikor je ta beseda sploh primerna zanj – odpre s predelavo komada The Doors Break On Through (mimogrede, to je edina priredba na plošči), ki jo bend odpraši z energijo in zvočno udarnostjo The Stooges. Tak zagon spremlja tudi prestale komade, tudi tiste, ki plavajo v mehkobnejših vodah alter popa ali eksperimentalne elektronike, s to razliko, da se zvočna zgoščenost in raznorodnost uporabljenih ali, bolje rečeno, sprevrženih slogov in postopkov le stopnjuje. Ob Ribotovem večinoma navitem in nabrušenem kitarskem bevskanju k zvočni raslojenosti še kako prispevata preostala člana tria, ki z dodatnimi instrumenti, prej omenjenima moogom in elektroniko, izdatno napolnita zvok kompleksnejših komadov, za katere se potem zazdi, da jih izvaja majhna četica ustvarjalcev hrupa, piskanja in šumenja. A Ribot je še kako premišljeno izbral naslov za svoj bend! Izraz »keramični pes« namreč v francoščini pomeni stanje z(a)mrznjenega občutenja, kakršnega je najti pri psih, tik preden napadejo. Tako nas skupina kar nekajkrat ujame nepripravljene na njihov napad, saj kaki epski skladbi, naphani s hrupom, sledi popolnoma raznežena, subtilno odigrana balada z zvončkljanjem, pokljanjem in tihimi strunskimi drsajočimi pasažami. Party Intellectuals je tako svojevrsten kompendij glasb, ki so Ribotu in njegovima pajdašema pri srcu in so jim pisane na kožo. Zaradi premišljeno zloženih komadov oziroma scenarija albuma se raznoliki stili med seboj prepletajo in dopolnjujejo ter medsebojno bogatijo, nikoli pa nimamo vtisa, da gre le za »vajo v slogu«. Plošča očitno predstavlja nov zasuk v že tako pestri Ribotovi karieri in samo želimo si, da bo bend vztrajal. V sredini julija so igrali v bližnji soseščini, v okolici hrvaškega Pulja; po poročanju kolegov res »sekajo«. Tako kot ta album, ki te ne more pustiti hladnega − če te že ne navduši v celoti, te omreži vsaj s kakšnim komadom, ne dvomim pa, da se bodo našli tudi taki, ki bodo, navdušeni nad kakim groovy, funk komadom, vihali nosove nad našpičeno rockovsko hrupno ekskurzijo, ki jo je najti na cedeju le nekaj klikov stran. Ta Ribotova godbena mešanica se ne da (ali se ne bi smela) užiti po delih, koščkih, fragmentih, saj ravno s celoto pokaže tako na bogastvo zvočnosti v širokem glasbenem polju, ki smo ji lahko priča (če si to dovolimo), kot na razveseljujoče dejstvo, da so med nami tipi, kot je Marc Ribot, ki smelo ponazarja, uteleša ali kar pooseblja omenjeno bogastvo. Srečni smo, da ga imamo!

Mario Batelić