Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Miha Colner

OPETH

Watershed

Roadrunner, 2008

V Skandinaviji se je v zadnjih 15 letih razvila zanimiva glasbena smer, izhajajoča iz značilno mračnih metalskih žanrov, ki v novejši preobleki posega po različnih slogovnih izraznostih. Preseganje zakoreninjenega, za to področje karakterističnega death in black metala je postalo v sredi devetdesetih dokaj množično, čeprav so se številne zasedbe zaradi dobrega zaslužka kasneje rajši vrnile v zanesljiv objem stereotipne metalske izraznosti in njenih pristašev. Zasedbe, kot so finski Amorphis s progresivno rockovsko patino, industrijski Satyricon, poppunkovski Pain, alternativno noisevski Entombed in seveda skrajno psihedelični in žanrsko konfuzni Opeth, predstavljajo zgolj vrh ledene gore metalskih zasedb, ki so svojo usmeritev v zrelejšem ustvarjalnem obdobju našle zunaj osnovnih okvirov. Opeth je avtorski konstrukt edinega stalnega člana kolektiva, komponista, umetnika in multiinstrumentalista, Mikaela Akerfeldta, ki je leta 1990 v Stockholmu osnoval death metal bend. Ko so fantje leta 1994 dobili prvo resnejšo pogodbo in ko jih je v studio vzel guru švedskega death metala, producent Dan Swanö, je njihov material že pomenil svež veter in ekstravaganco v danih žanrskih okvirih. Prvenec Orchid je že začrtal nadaljnje smernice večnega eksperimenta, ki se nikdar ne ustavlja na ustaljenih vzorcih. V nadaljevanju se zasedba ob kakovostnem delu prične vzpenjati na glasbeni sceni, čeprav ostaja zavestno ujeta v okvire metalske subkulture, ki jih zvesto spremlja kljub odmiku od vsakršne tovrstne ikonografije. Po treh letih ustvarjalnega premora in dolgi svetovni turneji so se Opeth v ponovno prenovljeni postavi vrnili v studio ter posneli obilico materiala za novo ploščo. Album Watershed takoj ob izdaji potrjuje vse večjo priljubljenost skupine na globalni ravni, ne glede na dejstvo o kompleksnosti in neverjetni dolžini skladb. Deveta studijska izdaja se konceptualno izkaže za tipično razgiban kolaž komadov, ki se nezavedno pretakajo drug v drugega, znotraj njih pa se dogajajo mehki, a odločni prehodi.

Ploščo uvede kratka akustično progresivna pesem Coil, ki spominja na najboljše čase progresivnega rocka, premešanega s folkovskimi prvinami, ki segajo mnogo dlje od skandinavskih planjav. Melanholično občutje se v kombinaciji z jazzovskimi in redkejšimi funkovskimi prvinami kontinuirano pojavlja od začetka do konca, akustične pasaže, brutalni kitarski rifi ali rockovsko navdahnjene kitarske fraze pa sestavljajo konsistentno celoto, ki jo je nemogoče žanrsko opredeliti, saj sega veliko dlje od klasično preprostega rockovskega koncepta večine metalskih bendov. Godba Opeth ima s kompleksnimi aranžmaji pridih orkestralnosti in filmske glasbe, čeprav je odigrana v standardnem petčlanskem kolektivu. Primarni death metal, od katerega Akerfeldt s sodelavci ni nikdar popolnoma odstopil, se učinkovito meša z akustičnimi pobudami s sledmi klasike, orkestralnimi odisejadami, progresivnorockovskimi pasažami ter bluesovskimi nastavki, ki pridejo do izraza zlasti v komadu Bridge Of Sights, predelavi najbolj odmevne skladbe Robina Trowerja. Potencialni devetminutni hit The Lotus Eater je podvržen zanimivemu obratu, kjer v počasnejših izmenah prevlada izraznost death metala, v hitrih blasfemičnih blackmetalskih pasažah pa je izpostavljeno večglasno petje, ki dodobra izniči udarnost ritmične podlage in jo zreducira na odmaknjeno zvočno kuliso. Nemogoče je orisati celostno zvočno podobo kompleksne in tehnično izjemno podkovane ekipe skupine Opeth, saj je ta v večnem gibanju, večnem pobegu od ustaljenih vzorcev žanrsko uokvirjenih godb. V tem pogledu premnogi metalski in rockovski bendi, praktično njihovi sodobniki in kolegi, zvenijo bizarno in dolgočasno, morda prav zaradi razlike v pristopu med klasičnimi rockovskimi zasedbami in skladateljsko, nemirno in samovoljno žilico nespornega vodje Mikaela Akerfeldta.

Miha Colner