RAMIRO PADILLA Y OSCAR BONILLA

Contundentes

Alma Records, 2007

Kolumbijski vallenato je zelo primerljiv z dominikansko bachato, prav tako otožnim in počasnim ritmom, v katerem moški v glavnem tožijo zaradi neuslišanih ljubezni. Podobno kot je bachato v svet pognal dominikanski zvezdnik Juan Luis Guerra, ko ji je dodal bogatejše aranžmaje, poetična besedila in predvsem umetniško dušo, je tudi vallenato kolumbijska elita sprejela šele tedaj, ko ga je v svoj repertoar vnesel tamkajšnji glasbenik Carlos Vives. Slednji je nastopil v telenoveli Escalona o Rafaelu Escaloni, skladatelju vallenatov. Carlos Vives je danes eden svetovno najbolj znanih kolumbijskih glasbenikov in dobitnik več grammyjev, saj je vallenato nato združil z rockom. Nekoč je za prvega − tako kot za bachato − veljalo, da gre za glasbo revežev in neizobraženega kmečkega prebivalstva, danes pa je sestavni del kolumbijske glasbene industrije. Glede na to, da ima daljšo tradicijo, obstajajo tudi teorije, ki pravijo, da je bachata v bistvu le predelan vallenato. Mnogi dominikanski ustvarjalci res še danes uspešnice vallenata le predelujejo v bachato.

Rodil se je v obdobju soočenja španskih osvajalcev in črnih afriških sužnjev. Njegove osnove so v tradiciji španskih popotnih pevcev in glumačev, ki so hodili od vasi do vasi ter ob prepevanju tudi prenašali novice. V Kolumbiji so ti popotniki pesmi najprej spremljali s tremi osnovnimi glasbili – flavto gaita ter tolkaloma guacharaca in caja. Šele kasneje so jim dodali kitaro in čisto na koncu evropsko harmoniko.

Plošča Contundentes je skupni projekt kolumbijskega pevca Ramira Padille in harmonikarja Oscarja Bonille, ki jo lahko v uradni diskografiji prvega najdemo tudi kot samostojni projekt (brez omembe drugega in z ovitkom, na katerem je Padilla sam). Padilla je eden najpomembnejših izvajalcev vallenata, ki tudi prihaja iz samega središča ritma. Rojen je bil v mestu Valledupar, v Barranquilli pa je diplomiral iz arhitekture, vendar se je nato posvetil samo glasbi. Ravno ta študij ga bistveno ločuje od množice drugih izvajalcev te zvrsti, ki so v glavnem končali le obvezno šolanje. Prvi album je izdal leta 1998, uvrščajo pa ga med predstavnike nove šole vallenata, saj mu je uspelo ritmu dodati umetniški nivo. Že v preteklosti je sodeloval s številnimi kolumbijskimi glasbeniki, zdaj pa se je združil z mladim harmonikarjem Oscarjem Bonillo, rojenem v kolumbijskem mestu Fonseca in članom nekdaj zelo slavne zasedbe Los Diablitos, s katerimi je nastopil tudi v Španiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Mehiki, Veliki Britaniji, Venezueli in ZDA. Tudi Bonilla ima ob glasbi dodatna in pomembna znanja, končuje namreč študij prava. Gre torej za sodelovanje dveh ustvarjalcev z resnim in profesionalnim pristopom, ki sta znala poiskati sožitje znanja s pristno množično kulturo ter s tem ustvarila eno zanimivejših plošč kolumbijske kulture.

Marko Jenšterle