Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Mario Batelić

LUCIA PULIDO

Waning Moon

Adventure Music, 2008

Iz Kolumbije, od koder je pred skoraj petnajstimi leti prispela v New York, prihaja novo ime latinskoameriške godbe, še ena drzna ustvarjalka, ki se dediščine domovine in širšega okolja ne boji soočiti z drugimi, modernejšimi prijemi. Pri Pulidovi je to (novi) jazz in vse, kar spada zraven, od svobodnjaške improvizacije do prevzemanja osnov komorne glasbe, šansona in sodobnega kantavtorstva. Sodelovala je z nam dobro znanimi imeni z novojazzovske scene, kot so Chris Speed, Satoshi Takeishi in Stomu Takeishi. Slednjega najdemo tudi na albumu Waning Moon (s španskim podnaslovom/prevodom Luna menguante, torej “pojemajoča luna”), žal pa kljub prvotni napovedi ne pride na oktobrski koncert v Klub Cankarjevega doma.

Ustvarjalni kredo kolumbijske ustvarjalke (na plošči ob petju igra ščepec tradicionalnih glasbil) bi lahko pogojno primerjali s tistim Susane Bace iz začetnega obdobja; poudarek je torej bolj ali manj na akustičnih instrumentih (ob elegantnem električnem basu omenjenega Takeishija), ki se pretanjeno vijejo okoli njenega vokala. Ta je zmožen številnih metamorfoz od zakajenega jazzovskega zvena do naravnost mogočnega izraza v pesmih, ki črpajo iz tradicije južnoameriških Indijancev. Jazz in druge godbe, ki obdajajo njen sugestiven glas, je temu primerno zvočno fino “sfumatiziran”; sem ter tja jazzovska igra vendarle stopi v ospredje in se preda učinkovitim svobodnjaškim pasažam, ki spretno pripravijo brbotajoče zvočno ogrodje za vnovičen vstop vokala. Komadi, zvečine počasnejšega ritma, se sukajo premišljeno in leno, s premišljenima in zavzetima petjem in igro. V skladbah, ki oživljajo indijansko dediščino, pa precejšnjo vlogo v vzpostavljanju zvočne pestrosti odigrajo udarna tolkala.

Ob nekaj pesmih, ko se jazzovska podstat precej izvije iz naloge “le” spremljave in se poda v nabrušeno, povsem svobodnjaško igro, nas početje Pulidove na tem raznolikem albumu še posebno navduši prav v komadih, v katerih se neposrednejše loteva tradicije staroselcev ter se ob poudarjenem ritmu preda ekspresivno močnemu, zaklinjanju podobnemu sugestivnemu vokaliziranju. Zlahka nas prepriča v novo življenje tradicije (od “nueva canción” prek cumbie in drugih slogov), oplojene z aranžmajskimi rešitvami iz drugih zvrsti; njen izrazno bogat in zvočno razkošen (a nikoli pretirano) glas nas občasno spomni na stare mojstrice latinskoameriških ljudskih in iz njih izhajajočih godb, od Mercedes Sose do Cabuche Grande.

Mario Batelić