RAZLIČNI IZVAJALCI

Gorših ljudi na svetu ni/There are No Finer People in the World: Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline

Osrednja knjižnica Mozirje, 2008

21. stoletje ne zaznamuje le prost pretok ljudi, kapitala in idej na globalni ravni, ampak posledično tudi izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi agresivnih mehanizmov novodobnih oblik kolonizacije izginjajo tudi številni jeziki in njihovi govorci, kulture in njeni ustvarjalci. Obenem pa smo v tem turbulentnem svetu priča številnim oblikam angažirane družbene, politične in seveda tudi glasbene rezistence proti najrazličnejšim kapitalskim in kulturnim hegemonijam ter unifikaciji, ki se udejanjajo regionalno in lokalno. Ob dejstvu, da sta prav procesa lokalizacije in regionalizacije pravzaprav gibali globalizacije, postajajo danes performans in najrazličnejši načini izkazovanja lokalnih specifik pomemben zaznamovalec kolektivne identitete nekega prostora in spomina. Te pa lahko motrimo tudi s strokovnim domačinskim pogledom od zunaj, ki ni institucionalen. Ali povedano drugače – z zavzetim večletnim terenskim etnomuzikološkim in folklorističnim delom izobraženih posameznikov in posameznic, ki ne delujejo znotraj znanstvenih ustanov, se prevlada terenskega dela razpršuje zunaj rigidnih institucionalnih okvirov, metodologija tovrstnega raziskovanja pa se z novimi pristopi dodatno individualizira in osvežuje. Poleg tega pa je zapaziti, da so pomen lokalne dediščine kot kulturnega kapitala za sedanjost in prihodnost očitno prepoznali tudi domači občinski veljaki in meceni, katerih finančna spodbuda (če pustimo ob strani ideološke pretenzije) postaja dobrodošla pomoč tudi pri objavi tovrstnega gradiva s terena. Tako se ploščama dolenjskih (Od Ribnice do Rakitnice; GNI ZRC SAZU, 2003) in notranjskih (Notranjsko – Je šla meglica z jezera; Občina Cerknica, 2008) ljudskih pesmi, katerih izid so (vsaj deloma) podprle regionalne finančne strukture, pridružuje še razkošna dvojna zgoščenka s posnetki iz Zgornje Savinjske doline − Gorših ljudi na svetu ni: Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline, ki jo je založila knjižnica Mozirje, izid pa je omogočilo kar sedem občin iz tega konca Slovenije. To območje je namreč srčika raziskovalnega etnomuzikološkega dela avtorja Davida Verbuča, mnogim bolj znanega v vlogi glasbenega pisca in glasbenega urednika Radia Študent, ki je v osmih letih regijo prečesal podolgem in počez. David je tako posnel čez sto ljudskih pevk in pevcev oziroma okoli 1300 ljudskih pesmi, od katerih jih je kar 108 uvrstil na omenjeno zgoščenko. Avtor sicer zvesto sledi tematskim in žanrskim principom, ki jih je za izdajanje ljudskega gradiva kanoniziral že omenjeni inštitut; zraven spadajo bogata slovensko-angleška spremna knjižica z uvodom in strokovnim tolmačenjem posameznih zvočnih zapisov ter kategorična delitev na posamezne sklope – od pesmi življenjskega kroga do skladb, povezanih s poklici, prostim časom, lokalno razširjenimi pesmimi ipd.

Kljub temu pa stroko in splošno javnost z gradivom, v celoti posnetim v 21. stoletju, izziva k ponovnemu premisleku dogmatičnih litanij o skorajšnjem izumrtju ljudske pesemske dediščine, saj se ta vedno znova izumlja in ohranja pri življenju v kontekstih, ki v marsičem presenetijo ali celo presegajo znane znanstvene paradigme. Prav v gojenju domišljije, spontane ustvarjalnosti in tega, kar bi lahko podcenjevalno poimenovali kot spodrsavo spominjanje, je njihova največja moč in odlika.

Katarina J.