Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič

PATTI SMITH and KEVIN SHIELDS

The Coral Sea

PASK, 2008

Pravijo, da je človek star, ko se več ukvarja s preteklostjo kot prihodnostjo. Po tem merilu bi Patti Smith že zdavnaj spadala v kategorijo »starih«. Za ukvarjanje s preteklostjo in predvsem minevanjem te ima tehtne razloge. Začelo se je prav s smrtjo njenega dolgoletnega prijatelja in sodelavca Roberta Mapplethorpa, fotografa in boema, ki je za posledicami aidsa umrl leta 1989. Za njim so po vrsti umirali številni njeni bližnji, kar se je skoraj moralo izraziti skozi njeno ustvarjalno delo. Mapplethorpu je posvetila knjigo The Coral Sea, javno branje odlomkov pa je pripravila ob festivalu Meltdown, ki ga je kurirala leta 2005 v Londonu. Skupaj s posnetki podobnega dogodka leto kasneje je ta brana beseda z glasbeno spremljavo kitarista Kevina Shieldsa na voljo na dvojni CD-plošči.

Patti Smith je pisala poezijo in jo javno brala, še preden je sestavila glasbeno skupino. V svet rock'n'rolla je vstopila ob pomoči kitarista Lennyja Kaya in njunih zgodnjih nastopov se je hitro prijel naziv triakordni rock, pomešan z močjo besede. Z javnim branjem odlomkov iz The Coral Sea se torej vrača na izhodišče, le da je razvidna sprememba pri glasbeni spremljavi. Lenny Kaye pač črpa iz ameriške tradicije, Kevin Shields je zrasel ob angleškem postpunku na poti v eterični neodvisni pop. Prav letos je po 17 letih ponovno zbral skupino My Bloody Valentine. Na platnu nad odrom so bile v živo projekcije valovanja morja, kar se povsem sklada s Shieldsovim pristopom k igranju kitare (primernejša bi bila izdaja na DVD-ju, še bolje pa je bilo biti tam). Kevin igra zgolj kitarske teksture, s pomočjo vrste kitarskih efektov, ki učinkovito izničujejo značilni zven. Ob njegovih lebdečih zvokih kar čakamo, da se iz ozadja pojavi petje Elizabeth Frazer, lahko bi tudi uvedel kitarsko simfonijo Glenna Brance. V to abstraktno zvočnost vstopi Patti Smith. Njena interpretacija valovi in se prepleta z valovanji Kevina Shieldsa. Ta kvečjemu lovi njeno pripoved skozi intenzivnost igranja, spremljava ni ne melodična ne ritmična. Resda je njena pripoved večinoma ponotranjena, trpka, poetična, a se mestoma razživi, preide v skoraj bojevito zapoved I loved you more than you loved yourself. Pripoved je vseskozi intenzivna, občutena, strastna, zavzeta, a še vedno neverjetno natančna. Brez podpore rockovske skupine se težišče njenega glasu premakne na subtilnejšo stran, zato razkrije odtenke, ki na njenih »glasbenih« ploščah večinoma niso v ospredju. Zato je branje The Coral Sea odlična dopolnitev, zaokrožitev njenega poslanstva, ki prehaja iz osebnega k splošnemu, od intimnega k angažiranemu. Če Patti Smith na »glasbenih« ploščah nekatere pesmi uvede z recitacijo, ki potem energično preide v žgočo rockovsko izpoved, se v vrhuncih pričujočega albuma spozabi v tolikšni meri, da recitacija preide v petje, ki je pravzaprav vrhunec zaklinjanja, prošnje, molitve, psalma in končno korala, ki je priložnostna hvalnica. The Coral Sea dobi tako nov pomen.

Patti Smith naj bi bila po uvodnih merilih stara. Pokažite mi mlade sile s tolikšno notranjo močjo in strastjo …

Janez Golič