Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Pirc
DABY TOURÉ
Stereo Spirit
Real World, 2007
Z izjemo maloštevilnih imen, ki so se zlasti v zadnjem času nekoliko usedla tudi v ušesa neafriškega poslušalstva, ostaja mavretanska popularna glasba zunaj posameznih delov Zahodne Afrike še vedno relativno slabo poznana. V zadnjih letih sta poleg legendarne Dimi Mint Abbe za promocijo glasbe Mavretanije veliko naredili predvsem Malouma in Noura Mint Seymaly, o čemer je bilo pred letom že pisano v tej reviji. Lani pa je izšel še novi album Dabyja Touréja, enega mlajših glasbenih imen iz tega območja Afrike, ki pa še najbolj odstopa od mavretanskih popularnoglasbenih vzorcev. Tri leta po solističnem prvencu je izdal novo ploščo s ponovno svojevrstno mešanico glasbeno-kulturnih vplivov. Tako je posledično ob prvem površnem poslušanju to glasbo zelo težko natančneje geografsko oziroma izvorno opredeliti. Zasluge za to ima predvsem nepredvidljiva življenjska pot Touréja in njegove družine. Slednja ima namreč korenine v zahodnem delu mavretanskega soseda Malija, od koder se je njegov ded preselil v sosednji Senegal, kjer je bil rojen Dabyjev oče Hamidou. Ta je služboval v Mavretaniji in si z domačinko ustvaril družino. Daby se je rodil tam v začetku sedemdesetih in mladost preživel delno v Mavretaniji, delno v Senegalu. Že od mladih nog je bil tako deležen več lokalnih jezikov, ki so jih govorili v družini. Ob nemirih, ki so izbruhnili v obmejnem območju obeh omenjenih držav, pa se je Touré z očetom preselil v Pariz, kamor sta ju povabila njegova brata, ki še danes vodita eno bolj znanih skupin s senegalsko glasbo, Touré Kunda. Oče, bolj poznan kot Séta Touré, se je priključil zasedbi, z njo posnel dva albuma in kasneje nadaljeval solistično kariero. Sinu sprva ni dovolil, da bi šel po njegovih stopinjah. Vseeno pa je bil Daby ob svojem talentu dovolj vztrajen, da je prepričal očeta in v Parizu z bratrancem Omarjem ustanovil relativno uspešen duet Touré Touré, pred leti pa se je odločil za solistično pot.
Tako bi lahko enostavno sklenili, da se s tem Daby Touré uvršča k številnim glasbenikom afriškega rodu, poznanim na zahodu, ki pa zaradi različnih razlogov že dolgo živijo in ustvarjajo večinoma v zahodni Evropi ali angloameriškem okolju, glasbo pa tržijo pod imenom rodne države. To sicer drži, hkrati pa se je treba zavedati, da bi bila po eni strani zgodba Touréjeve družine na videz manj kompleksna, kar se tiče prečkanja državnih meja v Afriki, če bi te vsaj nekoliko bolj upoštevale dejansko etnično-jezikovno sestavo. Daby na albumu poje predvsem v jezikih pulaar in soninke, od katerih ima prvi večino govorcev v Senegalu, drugi pa v Maliju, oba pa govorijo tudi manjšine na jugu Mavretanije. Touréjeva uporaba več lokalnih jezikov v glasbi ne izstopa bistveno od številnih afriških ustvarjalcev, saj je etnično-jezikovna prepletenost znotraj ene države tam prej pravilo kot izjema. Dolgoletno življenje daleč od rodne regije oziroma odprtost do zahodnjaških popularnoglasbenih form je naredilo Dabyjevo ustvarjanje bolj posebno, ob tem pa ohranja prvine predvsem senegalske glasbene tradicije.
Stereo Spirit postreže s kratkimi, večinoma akustičnimi in zelo melodičnimi skladbami. Avtor oziroma soavtor vseh je Touré, ravno tako pa je sam odigral praktično vsa glasbila na albumu. Njegov subtilen vokal in igranje akustične kitare dajeta zvoku glavni pečat. Preostala instrumentalna spremljava je ob tem bolj ali manj minimalistična. Kitarski rifi pogosto zaidejo v skorajda rockovske vode s ščepci funka in reggaeja za večjo dinamiko. Zanimivo je, da različica albuma za ameriški trg vsebuje tudi priredbo skladbe Björk All Is Full Of Love. Stereo Spirit za zahtevnejše poslušalce vseskozi odkriva dosti več, kot se zdi ob prvih poslušanjih, za novince pri zahodnoafriški glasbi pa ponudi toliko, da vzbudi zanimanje za iskanja naprej.
Janez Pirc